Rock Action in Temporary Residence Ltd., 2021

Deseti studijski album škotskih postrockerjev, naslovljen As the Love Continues, je izšel na dan petindvajsete obletnice njihovega debitantskega 7-inčnega singla, Tuner/Lower, leta 1996. Ta je tedaj izšel v nakladi 500-tih izvodov, danes pa ima skupina Mogwai mnogo oboževalcev s celega sveta, ki pravzaprav prihajajo z dveh izhodišč: na eni strani so to starejši poznavalci postrockovskega obrata od riffov k zvočnim teksturam ob prelomu tisočletja, na drugi strani pa mlajši navdušenci, katerih glasbeni okus so oblikovali YouTubovi algoritmi in so skupino spoznali skupaj s podobo zlatih ribic v fenovskem videu za pesem Take Me Somewhere Nice. Brez dvoma pa gre pri Mogwai za velesilo postrocka, ki je februarja letos izdala enega opaznejših albumov v svojem poznejšem obdobju.

Album As the Love Continues je v glavnem inštrumentalen, tako kot smo od skupine že vajeni. Izjema je izrazito besedilno osredotočena Ritchie Sacramento, ena od najbolj spevnih skladb skupine nasploh; potem pa je tu še komad Fuck Off Money, na katerem zaradi vokodersko ultraprocesiranega vokala težko govorimo o besedilu. Drugje pa vokal, standardno prvino kitarske glasbe, nadomestijo vzorci in fraktali naslojenih kitarskih melodij, klaviatur ali orkestra.

Poleg Ritchie Sacramento naletimo na plati na še en jasno nepostrockovski moment na živahnem komadu Ceiling Granny, naslov katerega izhaja iz prizora v grozljivki The Exorcist III. Po količini urnejših pesmi je album primerljiv z izdajo Hardcore Will Never Die, but You Will iz 2011, naslovi pa so ravno toliko brezskrbni in šaljivi kot vedno. Uvodna To the Bin My Friend, Tonight We Vacate Earth se imenuje po nečem, kar je znanec skupine zamrmral v spanju, naslov komada Pat Stains pa je ponesrečen poskus, da bi se spomnili, kako je ime kitaristu Foo Fightersov, Patu Smearu. Nasploh se zdi, da Mogwai z izbiro naslovov pesmi prizemljijo v resnični svet in poudarijo, da so te resnične stvaritve ljudi z resničnimi življenji.

Pesmi pa odstopajo tudi ena od druge znotraj meja samega albuma, in to v smislu kredibilnosti. Z močnega uvoda album na sredini zabrede v počasno in pusto sredino s predolgima pesmima Drive the Nail in Fuck Off Money, ki pa je na srečo zamejena z dvema bolj energičnima komadoma – kot da bi se skupina te šibke točke zavedala. Nasprotno pa navzgor odstopata komada Dry Fantasy in Midnight Flit, na katerih Mogwai zvenijo tako nadarjeno, kakor že dolgo niso. Naj izpostavimo tudi Pat Stains, skladbo v devetčetrtinskem taktovskem načinu, ki bi jo lahko okarakterizirali kot prog rock – a brez onanije virtuoznih kitarskih solov –, in zaključno It’s What I Want to Do, Mum, grenko-sladek odgovor na vprašanje, ki ga zastavi mama svojemu sinu, češ, zakaj bi se raje ukvarjal z glasbo, namesto da bi poiskal “pravo službo”. Slednja izžareva kompozicijsko jedrnatost, ki se ne opira na kitarske efekte in ki jo je skupina izpričevala na albumu Come On Die Young ob koncu 90-ih, potem pa nikoli več – in je zato dobrodošel povratek oziroma revitalizacija. Pričujoča izdaja je torej neenakomerna, njeni vrhunci pa vseeno prevladajo nad neupravičeno dolgimi šibkejšimi potezami.

Člani benda so se odločili za neobičajno obliko promocije, namreč, da za hajpanje prosijo kar svoje zvezdniške prijatelje, ki imajo vpliv na sledilce na družbenih omrežjih. Ob redkem stiku med alternativo in mainstreamom so tako album v tednu, ko je izšel, izstrelili na prvo mesto britanske lestvice UK Charts. Besedo “alternativa” tu razumemo predvsem v tržnem smislu – glasba albuma je omejeno eksperimentalna, torej ravno toliko, kot bi od skupine pričakovali, ne da bi s prekomernim eksperimentiranjem svoje poslušalce odtujila.

Skupina tokrat zvestih oboževalcev nikakor ne razburja z nenavadnimi potezami, to pa seveda pomeni, da album k njeni diskografiji prispeva predvsem količinsko in ne razširja njenih meja. Album za skupino kljub svoji popularnosti ne pomeni novega vrhunca, pač pa izpolnjeno mogwaijevsko obljubo nadaljevanja tradicije čutne in hrupne kitarske glasbe. V 25 letih, odkar skupina izdaja glasbo, se je krajina postrocka geografsko razširila in stilsko razvejala. Če bo album opazno štrlel iz morja svežih žanrskih izdaj letošnjega leta, bo k temu vsaj malo prispeval nepošten razlog, namreč opiranje na ime in na preteklo slavo.