Rock Action, 2014

Škotski post-rokerji Mogwai se ponovno oglašajo z novim albumom, s katerim tudi nadgrajujejo svojo dolgoletno kariero. Od močnih in turbulentnih zvočnih vrtincev, ki črpajo na moči kontrasta glasno in tiho, so se Mogwai skozi skoraj dvajsetletno kariero kristalizirali v subtilno in nežno ploščo Rave Tapes. Slednja lahko bržkone razdeli fanovsko bazo, saj pričujoča plošča predstavlja velik korak vstran od njim tipičnih zvočenj, ki so v sebi nosila močan energetski naboj v navezi z omenjenim poigravanjem med hrupnimi in tišjimi deli. A sprememba je rast, kar še posebej velja v glasbenem svetu, pod pogojem seveda, da ta sprememba ostaja osmišljena.

Mogwai so skozi svojo dolgoletno kariero doživeli vrsto preobrazb, v kitarski zvok so vključili elektroniko in efekte, prehajali so od vokalnih pa do čistih instrumentalnih skladb. Skupek teh raznolikih obdobij, v katerih so člani zasedbe postali zreli glasbeniki z dolgoletnimi izkušnjami, se je strnil v album Rave Tapes. Od tu tudi izvira umirjen zvok, ki se povezano iz pesmi v pesem plete skozi celotno ploščo. Pri tem je absoluten manjko glasno hrupnega suspenza, na katerem so Mogwai v veliki meri gradili svoj dosedanji glasbeni izraz. Po drugi strani pa je skozi celoten album zaznavna njihova subtilnost, ki se na Rave Tapes nadgrajuje s točno odmerjenimi povezovalnimi zvoki.

Rave Tapes je umirjen album, plošča brez ostrih robov, ki se lahko tudi nevarno približa sredinskosti. A temu se Mogwai izognejo v velikem loku. Pesmi nosijo v sebi mogočnost, kljub temu da imajo mnogo tišji karakter, pri tem gre v veliki meri zasluga občutenemu igranju, ki v drobnih niansah skrbi za polnost in povezanost. Res je, da Rave Tapes ni album, ki bi ga oblikovale razburkane vode, a namesto tega se plošča v celoti sliši kot dolgo zvočno valovanje. Tako se bolj kot posamezne pesmi v poslušalčevo uho vtihotapi celotna podoba albuma, saj deluje kot smiselno zaokrožena celota.

Kljub temu pa ne gre spregledati raznolikih zornih kotov, ki se jih Mogwai poslužujejo na pričujočem albumu. Vidimo namreč, da se kljub enotno povezanim in umirjenim tonom znotraj Rave Tapes nahajajo zvočni odkloni, ki pa nikoli ostro ne posegajo v povezano strukturo albuma. Tako uvodna pesem »Heard About You Last Night« povzema sanjavo podobo albuma nežnih kitarskih prepletanj in zvočenj sinetizatorja. V bolj izrazitem duelu kitar in elektronike sledi pesem »Simon Ferocious«, obenem pa ohranja sanjavi vtis uvodnega komada. Že po prvih uvodnih taktih se tako ustvari zvočna kulisa, ki nas spremlja skozi celotno poslušanje albuma. Ta se ohrani tudi ob ritmično bolj podkrepljeni pesmi »Remurdered«, v kateri osrednjo vlogo prevzemajo klaviature z igrivo podobo, ob vedno močnejši podpori ritmike. Album se nato skozi »Hexon Bogon« prevesi nazaj v kitarsko formo in v pesmi »Master Card« doseže svojo najostrejšo podobo. Izpostaviti gre še melanholično vokalno pesem »Blues Hour« in pa odlično dovršeno »No Medicine For Regret«.

Album Rave Tapes ob umirjeni in povezani podobi vsebuje nianse, ki so si med seboj raznolike, a jih Mogwai bolj kot kontrastna nasprotja predstavijo v obliki zvočnih nadgradenj, ki se med seboj dopolnjujejo. Pesmi so kljub raznoliki karakteristiki združene v homogeno podobo, album pa se sliši kot povezana in osmišljena celota.