Temporary Residence, 2012

Tri leta so minila od epopejskega Hymn to the Immortal Wind, zadnjega studijskega albuma japonskih postrockerjev Mono, ki je bil kljub temu, da je simfoničnost nesmrtnega vetra zavela v vse pore nojza, plošča, ki je večkrat prevetrila slušne kanale. Pred nami je novo potapljanje v misli na dah v tipičnih desetminutnih komadih, katarzično ekstatična odisejada, katere pristanišče je zavito v meglo.

Že skoraj 15 let aktivne instrumentalne tokijske rokerje je skupaj spravil glavni kompozitor in kitarist Takaakira "Taka" Goto. Njihov močno drugačen eksperimentalni prvenec iz leta 2001 Under the Pipal Tree je izšel za Zornovo založbo Tzadik, zdaj pa so že vrsto let prilepljeni na etiketo Temporary Residence Limited iz New Yorka. Z mestom jih spaja tudi poveznica s Sonic Youth, njihovo sočno sonično inspiracijo, ki pa ni bila edina – napajali so se še na izvirih klasike in shoegazea, jedli semena s požetih glasbenih polj Morriconeja, kot neglasbeni navdih pa navedli filme Larsa von Trierja, saj je navsezadnje tudi njihova glasba soundtrack.

Tokrat so šesti studijski album splavili kot darilo nespremenjene ljubezni otrok do staršev. For My Parents nosi naslov, a je sirota ostal brez enega od njiju - po dolgoletnem sodelovanju igrajo Mono prvič brez vpletenih prstov in hrupnih zvijač Steva Albinija. S sestopom z drvečega vlaka tega čikaškega guruja je njihova nojzerska komponenta rafinirana, čutiti jih je nežneje in mehkeje. V njihovi prezentaciji je še vedno mogoče slišati vzhajanje in zahajanje sonca, njegove krike pri vsakodnevnem rojevanju in hropeče umirjajoče izdihljaje umiranja. Vendar pa to sonce nima več zažigalne opoldanske energije, te intenzivnosti žarčenja, ki je scvrla vse po vrsti na začetku tisočletja. Posebej so bili intenzivni in dinamični njihovi živi nastopi, polni crescendov in decrescendov. V spominu so še vedno razprodani koncerti pred zdaj že šestimi, sedmimi leti v Channel Zeru, ko so je idila cvetočih in zvenečih češnjevih dreves izmenjevala s truščem padanja atomskih bomb. Z leti se je njihova zvočna plast, ki je slonela na hrbtenici distorzičnih kitar, razvijala in nadgrajevala tudi do bolj kompleksnih aranžmajev kvarteta, ojačanega z orkestrom, ki se je na Hymn to the Immortal Wind razmnožil na 28 članov. V izrazu benda je prihajalo do močnih kolizij med veseljem in žalostjo, med milozvočnimi slikovitimi pejsaži in cunamijem za vami. Prehajanje med klimatskimi pasovi je bilo momentalno. Nasprotja so bila konstanten člen zgradbe njihovih komadov, ki so tudi tokrat narejeni po ustaljenem receptu. Delu mirnega, čustvenega potovanja sledi nenadni manjši izbruh jeze, nato vnovično umirjanje in stopnjevalno vzhajanje testa, ki je na vrhuncu kot prenapihnjen balon, katerega Explosions in the Sky še dolgo odzvanjajo v finalnem ustavljanju. Poigravanje s klišejem, ravno ta predvidljiv recept brez kančka novih primesi, je na trdni Mono premisi kamen spotike. Manjka masivne distorzije, okuženosti s triki nojza. Komadi so premočno prečiščeni, udarci po bobnu pa sramežljivo mlahavi. Ni diferenciacije ali pa kakšne strašne jage babe iz japonskih tradicionalnih pravljic, ki bi poslušalca obudila iz stanja hibernacije in Mono iz monotonije. Ali pa je ravno to njihov namen? S hibernacijo doseči večnost, kot je že nesmrten njihov veter, ali legendo, kakršno ponuja soundtrack melodija uvodnega komada Legend, katerega videonaslov Legend: A Journey Through Iceland pomenljivo namiguje na sorodstvene vezi s Sigur Rós. Poslušalcu, ki do zdaj ni imel izkušenj z njimi, se bo zdelo, da plošči For My Parents ne manjka nič, tistim bolj monolitnim fenom pa bo po pokušini takoj jasno, da je album res namenjen staršem, da manjka rašomonskih odločitev, nostalgično vrzel pa bodo skušali zapolniti z najboljšim komadom Nostalgia. 

Mono so očitno v velikem razkoraku, na prelomnici svoje kariere. So v iskanju nečesa, kar bi njihov zvok naredilo stereo, a s tem tudi v veliki nevarnosti, da jih pogoltne živo blato stereotipa do gole kože slečene romantike.