MONO: Nowhere Now Here

MONO: Nowhere Now Here

Recenzija izdelka
13. 4. 2019 - 19.00

Pelagic Records, 2019

 

Intervju z zasedbo Mono z Japonske
 / 23. 4. 2015

V tokratni Tolpi bumov bomo prisluhnili desetemu studijskemu albumu japonske instrumentalne post-rock zasedbe MONO, ki z letošnjo izdajo albuma Nowhere Now Here obeležuje svoje dvajseto leto delovanja. MONO slovijo po številnih glasbenih pohodih po svetu, tako da ne preseneča, da so se v Sloveniji ustavili že štirikrat in se bodo še enkrat. V preteklih petnajstih letih so odigrali tri koncerte na Metelkovi, leta 2015 so že obiskali Kino Šiška, ko smo z njimi pripravili tudi intervju na Radiu Študent, ravno v Šiško pa se štiričlanska zasedba z novim albumom, ki prinaša kar nekaj zvočnih novosti, vrača tudi čez dobra dva tedna, v petek, 26. aprila.

Januarja letos izdan album Nowhere Now Here, ki ga je po nekaj letih premora zopet produciral Steve Albini, se odpre z dramatično eksplozijo in nadaljuje s stopnjevanim upiranjem vseh moči v gradnjo zvoka. Ko se prelomen dogodek s skladbo After You Comes the Flood zaključi, se v izredno umirjenem vzdušju, s tiho spremljavo sintetizatorskega zvoka in nekaj kitarskimi toni v ozadju, v skladbi Breathe, bržkone na presenečenje zvestih poslušalcev in poslušalk, oglasi mil glas basistke, klaviaturistke, tokrat pa tudi vokalistke Tamaki Kunishi. Tamaki z nekoliko japonsko naglašeno angleščino in v maniri, ki spominja na vokal Anne Calvi, svoje kratke misli zaključi s stavkom I breathe to see, ki v visokih tonih obvisi v zraku in nato (le)bdi nad celotnim albumom. Člani zasedbe MONO namreč v svoji glasbi le redko posežejo po govorjeni oziroma péti besedi, kar gotovo dodatno težo daje tem besedam, ki jih skorajda v tišini izreče Tamaki. Te besede, naslovi skladb, pomenljiv naslov same plošče Nowhere Now Here, ki je domiselna, filozofsko obarvana besedna igra, ter apokaliptična in prav tako dramatična naslovnica, nas vodijo k razmišljanju o katastrofičnem stanju v današnjem svetu in k mislim o poslednjih rečeh. Vodijo nas k pretežno otožnim in melanholičnim čustvom ter tudi k jezi, seveda pa nas tja v prvi vrsti vodi sama glasba. Čustva, ki so po besedah članov skupine MONO poleg literature in filma temeljna iztočnica ali motivacija ob komponiranju glasbe, so na tem albumu osredotočena predvsem na žalost ob poslavljanju. Poslavljanju od sveta, kot ga poznamo, od bližnjih, pravzaprav od življenja samega.

Skladbe na albumu Nowhere Now Here pa vendarle niso prepuščene zgolj molovskim tonom otožnosti in melanholije, temveč skoznje vejejo tudi upanje, trdnost in upor (v) brezupu, s katerim se soočamo. V njih uzremo trohico svetlih žarkov, ki prodirajo skozi temne tone in ki se raje dvigajo, kot spuščajo. Tudi na tej plošči člani zasedbe MONO skladbe gradijo tako z umirjenimi kot dramatičnimi sekvencami, ki postopno ali odsekano prehajajo ena v drugo, iz teme v svetlobo, kot pogosto namen glasbenega ustvarjanja in samo glasbo opisuje ustanovni član benda Takaakira Taka Goto. Kitarist, vodilni glasbenik in skladatelj zasedbe je pričujočo studijsko izdajo v enem izmed intervjujev opisal kot pozitiven razplet, ki ga je pričakovati po vsakem težavnem obdobju v življenju. Poudaril je tudi, da je plošča Nowhere Now Here rezultat raziskovanj v preteklih nekaj letih od bendove zadnje studijske izdaje. V tem vmesnem času je skušal najti predvsem nov odrski oziroma koncertni glasbeni izraz. Po mnogih turnejah je namreč ugotovil, da je veliko njihovih skladb neprimernih za živo izvajanje, pri nastajanju nove glasbe pa je imel v mislih udarnejšo, še bolj emocionalno glasbo.

Z albumom Nowhere Now Here skupina MONO spremlja ne le dvajsetletnico delovanja, ampak tudi prvo zamenjavo v štiričlanski postavi, ko je del zasedbe leta 2018 postal bobnar Dahm Majuri Cipolla. Nova na plošči je tudi uporaba elektronskih elementov, ki prispeva k polnosti celotne zvočne slike albuma. Kombinaciji kitar, bobnov in orkestralne glasbe se pridružujejo ponekod izraziti, osamljeni elektronski vnosi, drugod pa so ti predvsem subtilni spremljevalec, previdno umeščen v zvočni sestav, ki navadno prepušča vodilno mesto distorziranim kitaram in klasični glasbi, elementoma, ki ju v sicer bolj izčiščenih oziroma singularnih oblikah poznamo že z bendovih preteklih studijskih izdaj. Tokrat se je zasedba MONO namreč osredotočila na zmožnost večje skladnosti, gladkejšega dopolnjevanja oziroma zlitja med seboj različnih glasbenih struktur. Otožna godala in trobila, razjarjene težkometalne tolkalske in kitarske vnose ter mestoma svetlikajoča se kitarska ter tudi bobnarska vrtinčenja dopolnjuje povečini tih elektronski šepet, kar ustvari zelo pristno zvočno izkušnjo.

Elektronika je tako na plošči Nowhere Now Here našla zatočišče v kar najustreznejših delih skladb. Ponekod stopa, kot Tamakin glas, osamljena, a močna, ponekod dopolnjena ali v vlogi dopolnjevalke, ki, kot bi krožila v vesolju, polagoma pronica v vse gostejši zvočni preplet. S takšnim pristopom MONO ustvarijo kozmično občutje, ki izrazito izstopi denimo v skladbi Sorrow, v kateri variiranje ene glasbene teme v kroženjih bend izpelje do vrhunca z nasnutjem najraznovrstnejših zvokov. Obenem jim uspe uglasbiti postopno oblivajoč občutek neizmerne žalosti, ki ga je vsak izmed nas kdaj občutil in ki se na koncu sesuje sam vase ter nas neizbežno potegne s seboj in nas pahne v krut, osamljen ter tih klasičen klavirski in godalni intermezzo, v skladbo Parting. Album se zaključi z zasanjano Vanishing, Vanishing Maybe, ki že z naslovom zastavlja vprašanje, ali je izginotje res konec, ki nastopi po smrti, uglasbljeni v predhodni Funeral Song, reprizi uvodne skladbe God Bless. Ko skladba Vanishing, Vanishing Maybe postopoma zaokrožuje album, odpira vprašanje o naši nesmrtnosti. Na koncu namreč vendarle ostane besedica morda.

Glasba z albuma Nowhere Now Here je kljub dramatičnim preskokom iz enostavno v zgoščeno spojene zvočne strukture uravnotežena, je izvrstno zaokroženje bendovega preteklega dela in oblikovanja lastnega glasbenega izraza. Člani zasedbe MONO se z albumom dokažejo v spretnem grajenju in plastenju zvoka do katarzično tlečih vrhuncev. Z instrumentalno glasbo se namreč neredko pripeti, da postane dolgočasna in neizpo(po)lnjena, kadar glasbene teme več ne živijo kot variacije, temveč (p)ostanejo en in isti zven, h kateremu naj ne bi bilo mogoče več ničesar pridati. MONO zmorejo presenetiti poslušalca. Ko le-ta meni, da je skladba že doživela svoj vrhunec, bend z nepričakovanimi vnosi, variacijami in dopolnitvami ohrani njegova ušesa priklopljena na skladbe od začetka do konca albuma Nowhere Now Here. Gre za instrumentalnost, ki ni izčrpana in tudi ne izčrpavajoča, za glasbo, ki ni več zgolj dobra podlaga kakšnemu filmskemu traku, kot jo pogosto opisujejo, temveč stoji sama zase, je glasba, ki ne potrebuje filma, temveč sama uglasbuje in podaja svojo zgodbo. Drznili bi si reči, da je album Nowhere Now Here najboljši album zasedbe MONO, ki bo navdušil tako zveste poslušalce kakor tudi tiste, ki so bili morda do preteklih izdaj nekoliko zadržani. Koncerta, četudi v peto, torej ne gre zamuditi.

 

Tolpo bumov je pripravila vajenka Nina.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness