Imbalance Computer Music, 2024

Kaj je studio? Prostor ustvarjanja? Prostor posameznikovega svobodnega izražanja ali raziskovanja, v katerem ideje in misli svobodno krožijo, plavajo, postanejo resnične, so gojene, postanejo zavržene ali pa postanejo del večje celote. Je studio podaljšek uma ustvarjalke ali ustvarjalca? Je prostor povnanjanja notranjega, majhnih začetkov in ambicioznih ciljev. Ideje se v studiu materializirajo, puščajo sledi, so zabeležene na kosih papirja, platnih, pravzaprav na kopici materialov ali pa se preobrazijo skozi elektronske medije, v elektromagnetno ali zvočno valovanje. Studio je tudi dom. Je prostor, v katerem nekdo najde svoj mir, tudi praznino, ki jo potem lahko z dejanji zapolni. Je večno spreminjajoča se entiteta, nekaj, kar vedno izgublja svojo vsebino, a jo v istem trenutku hkrati pridobiva. Je dom osebi, ki v njem ustvarja, je zatočišče pred zunanjim svetom. Prostor, ki ima nepredstavljivo globok pomen za dokaj majhno število ljudi, če ne samo le za eno osebo. Ko se torej nahajamo v prostorih, ki nosijo takšen pomen, se nam poraja globok izpolnjujoč občutek samozadostnosti, neskončnih možnosti ter nenazadnje pripadnosti in doma. Iz razmišljanja o občutkih, čustvih in pomenih tovrstnih svetov v malem je v prvem tednu septembra izšel nov album berlinskega producenta Roberta Henkeja. Pod umetniškim imenom Monolake je izdal album z naslovom Studio. 

Poleg imena Robert Henke bomo nemalokrat slišali oznake, kot so legenda, genij, inovator, prvi med mnogimi in podobno. Oznake orišejo ne samo vpliv, ki ga je imel Berlinčan na zgodovino elektronske glasbe, temveč tudi dejstvo, da je od začetka svoje kariere na sceni zasedal eno osrednjih mest. Ko sta s kolegom Gerhardom Behlesom začela projekt Monolake, sta prve izide obelodanila pri založbi Chain Reaction, ki je tedaj uvajala nov zvok techna in housa, opolnomočenega z jamajškim dubom. Kasneje je Behles zapustil dvojec, da bi se posvetil vodenju Abletona, podjetja, ki je odgovorno za stvarjenje in vzdrževanje programske opreme Ableton Live in ki jo je razvil skupaj s Henkejem. Danes je program stalnica vsakega studia elektronske glasbe. Henke je z ustvarjanjem glasbe nadaljeval sam, vmes se mu je pridružil še Torsten Pröfrock, a je Monolake ostajal pretežno v Henkejevih rokah. K Abletonu je aktivno prispeval z idejami o inovacijah, ustvaril je inštrumenta Operator in Granulator, ki veljata za ene boljših softverskih sintov. Poleg tega je ustvarjal glasbo pod lastnim imenom, pripravljal inštalacije in avdiovizualne performanse ter gradil nova orodja za ustvarjanje elektronske glasbe. Do danes je ustvaril zavidljiv katalog tako albumov, ki so se krepko usidrali v zgodovino, kot tudi tehničnih inovacij v struji elektronskih inštrumentov in orodij.

Robert Henke je figura, ki je z inovacijami botrovala popularizaciji in dostopnosti elektronske produkcije. Ta produkcija se je premaknila iz studiev s strojno opremo v spalnice s programsko opremo. Studio kot inštrument je koncept v elektronski glasbi, ki relativizira pozicijo inštrumenta, kot ga navadno dojemamo v drugih žanrih. Koncept percipira studio kot celosten inštrument, kjer se križajo polja zvočnega inženiringa, produkcije, aranžmaja in igranja, s čimer izvablja uporabo novih tehnik. Te izhajajo iz tehničnih disciplin, a so v luči nove uporabe preobražene v tehnike glasbenega izražanja. Z izumom in popularizacijo Abletona in podobnih digitalnih zvočnih delovnih površin se koncept studia kot inštrumenta preseli v računalnik, ki postane inštrument in studio hkrati. Z njegovo prenosljivostjo se danes lahko premaknemo kamorkoli in s sabo vzamemo tudi, vsaj v teoriji, svoj studio. 

Če je ta svoboda sodobnega producenta slišati mikavna in perspektivna, se po drugi strani izgubi pomembnost enotnega prostora. Z ovržbo nujnosti prostora izgubimo poseben patos studia kot prostora, v katerega se v rednih intervalih oseba zateče, ko ustvarja glasbo. Studio kot zatočišče in dom, kar Henke občuduje, postane redkost, ki si jo lahko privoščijo le nekateri od nepreštevnih ustvarjalk in ustvarjalcev. Henke očitno meni, da je v prostoru nekaj pomembnega, nekaj edinstvenega, kar težko nadomestimo z orodjem, četudi je to orodje vsestransko uporabno. Najbrž s tem premikom fizičnega prostora v programsko opremo izgubimo prav ta čudežni občutek našega kotička. Henke v spremnem besedilu k albumu namiguje na različne kose opreme, ki se nahajajo v njegovem studiu kot viri navdiha. Te kose preučuje več dni, bere njihove priročnike, jih počasi spoznava. Opisuje, kako z raziskovanjem orodij ti postajajo podaljški njega samega. Elektronska glasba temelji v globokem razumevanju, v geekovskih obsesijah z opremo, procesi in postopki. Gre za polnjenje praznine prostora s sistemi, ki so do potankosti premišljeni in prežvečeni in so od ustvarjalca popolnoma neločljivi – so njegovi.

Album Studio je Henkejevo potovanje skozi prostor studia in skozi proces ustvarjanja. Med poslušanjem začutimo počasno grajenje komadov iz trohic idej. Čutimo, kako je iz inštrumentov glasbenik počasi izvabljal zvočne objekte. Kako jih je počasi kiparil in oblikoval v večje sestavke, jih dopolnjeval, kako je odstranjeval in glasbo izčiščeval. Kako je komade poslušal znotraj konteksta preostalih, jih je fino brusil in postavljal končni izdelek na noge. Vse dokler se ni letošnjega maja odločil, da je album končan. 

Roko na srce, ne moremo govoriti o presežku. Album je nesporno Monolake, a nam ne ponudi nobene novosti, tako v smislu diskografije kot širše v elektronski glasbi. Perkusija na albumu je toga. Veliko manj slišimo teksturnih uporab reverbov, delayev in odmevov, ki je krasila zgodnejše izdelke takratnega dvojca. Teksturno poudarjeni so zato preostali elementi, ki pa enako izpadejo hladno. Zdi se, da Henke navdiha ni črpal iz čustvenih dimenzij, temveč da se je osredotočil na tehnične vidike in navdih raje iskal v tem. To se izrazi v izjemnih zvočnih objektih, ki so odlični primeri možnosti naprednih elektronskih sintez denimo granularne sinteze, toda zvenijo dokaj plitko v kontekstu komadov. Nekatere skladbe so zagotovo boljši primeri produkcije tega albuma. Lahko namreč začutimo nekaj čustvenih vrhuncev ali slišimo plesni gruv, denimo v skladbah Global Transport, Thru Stalactites in Signals. Album glasbenik tudi lepo sklene s komadom Eclipse, ki zelo zanimivo kombinira že skoraj techno perkusijo z zelo zamaknjeno glavno temo, ki se v efektih kotali preko ritma tako, da se zazdi, da se zanj sploh ne zmeni. Preostanek albuma je ujet v past elektronske glasbe, ki lahko hitro postane hladna, odmaknjena in nazadnje tudi dolgočasna. Razen naštetih skladb druge ne ponudijo zanimanja vzbujajočih trenutkov, ki bi poslušalcu vzbudili željo po vnovičnem poslušanju.

Album Studio polni hvaležnost za prostor, ki ga lahko opredeli kot njegov studio. V njem svobodno uresničuje ideje in preizkuša meje svoje domiselnosti in opreme. Obrača se tudi na vsa orodja okrog sebe in jim pripisuje navezanost in odnos. Vse to zajemajo občutki oseb, ki se zatekajo k produkciji kot hobiju, ali oseb, za katere je to postal celo poklic. Opisujejo zelo edinstven občutek samorealizacije s pomočjo prostora. Škoda je morda v tem, da je album na takšnem nivoju izpostavljenosti ta prečudovit občutek izgubil v povprečnem izdelku. Čeprav se bo album Studio ob koncu leta nekajkrat najbrž le pojavil na kakšnih seznamih, lahko trdimo, da ne dosega praga preostale diskografije projekta Monolake in se v kontekstu sodobne elektronske glasbe ne dokazuje kot izdelek, ki bi moral pridobiti več pozornosti, kot je tako ali tako bo.