Moonlight Benjamin: Wayo

Recenzija izdelka
6. 3. 2023 - 19.00

Ma Case, 2023

 

V Tolpi bumov gostimo album Wayo, kar v haitijščini pomeni jok bolečine, in sicer iz grla zapomnljive in karizmatične haitijske blues rock'n'roll vudu svečenice Moonlight Benjamin. Glasbenica je rojena na Haitiju, ker pa je njena mati umrla med porodom, je Moonlight odraščala v krščanski sirotišnici, v kateri jo je poimenoval in vzgajal duhovnik. Kot najstnica je Moonlight prepevala v cerkvi in svojo glasbeno identiteto povezovala z gospelom, v poznih najstniških letih pa začutila potrebo po raziskovanju prednikov, kulturnih korenin in tradicije vuduja, pri čemer se je srečevala in pela s številnimi haitijskimi glasbeniki. Ker želja po solo karieri na Haitiju za Moonlight ni obrodila sadov, je z enaintridesetimi leti sprejela težko odločitev, zapustila svoj dom in odšla študirat jazz v Toulouse. Študij je odprl vrata žanrskim fuzijam, sčasoma pa je tam razvila svoj stil in prepoznaven zvok, ki ga ima njena glasba danes – močna in izvirna fuzija med karibskimi vudu melodijami in ritmi ter ameriškim blues rockom sedemdesetih let.

Vudu, ki ga omenjamo, ni črna magija in prebadanje lutk z iglami, temveč ga zaznamujejo predvsem ples, rum, bobni, prizadevanje za občutek fizične in mentalne ekstaze ter prisotnost božanstva Iwas oziroma Črne Madone. Vudu se je na Haitiju pojavil v 16. stoletju s prihodom več tisoč sužnjev iz Afrike. Zapovedano jim je bilo, da morajo opustiti dosedanja prepričanja in sprejeti novo, njim tujo vero – krščanstvo. Prišleki tega niso storili in so stara božanstva spretno skrili v krščanske simbole, imena, kipe in podobno in tako je nastal hibrid, vudu. Ti ljudje so bili obravnavani kot delovne živali ali še slabše, vudu pa je bil njihovo sporočilo, da so več kot to, da so ljudje in bitja, polna življenja in strasti. Vzhodne vere se večinoma osredotočajo na um, vudu pa se začne v človeku; človek namesto da razmišlja, pleše, skozi ples in ritme bobnov pa poskuša doseči fizično in psihično ekstazo. Vudu, ki so ga sčasoma označili za novo vero, je prisoten po vsem Haitiju, zaradi neupravičene negativne konotacije pa je vseeno preganjan.

Moonlight Benjamin: Siltane
Moonlight Benjamin, Bixiga 70, Brian Marsella Trio, Samo Salamon & Howard Levy
 / 14. 10. 2018

Leta 2009 se je Moonlight Benjamin za kratek čas vrnila na Haiti, kjer je bila posvečena v vudu svečenico, v Franciji pa je njen sloves jazz pevke rasel. Njen danes prepoznavni slog lahko prvič dodobra zaznamo leta 2018, ko je z izdajo Siltane, polno tradicionalnih haitijskih bobnov, ritmov in napevov, pomešanih z bluesovsko-rockovskimi zvoki, prvič pritegnila pozornost širšega glasbenega občinstva in kritikov; naslednja plošča Simido iz leta 2020 pa je z močnim haitijskim rockom in haitijskimi oziroma kreolskimi besedili prav tako požela odobravanje kritikov. Moonlightina muza je vedno bila njena domovina; glasbeni, duhovni in tematski navdih pa umetnica večinoma črpa iz svojih haitijskih korenin. Njeno glasbeno ustvarjanje zaznamujeta tudi zanimanje in vpetost v vudu, ki ga umetnica opisuje kot kulturo strpnosti in upora. Čeprav se tematika albuma Wayo še vedno precej dotika Haitija in umetničine povezave z domovino, je vsebina vendarle nekako bolj univerzalna, eksistencialna in filozofska. Govori o človekovem izvoru, o moči uma in sanj, o svobodi, zajemanju življenja z veliko žlico in minljivosti, zvočno pa je Benjamin na izdaji Wayo zašla še globlje v korenine rocka – v blues. 

Naslovna, otvoritvena pesem Wayo predstavi in zariše zvočno pot albuma. V skladbi Benjamin prosi za očiščenje slabega in za prihod dobrega, In čeprav Wayo po haitijsko pomeni jok bolečine, svetli kitarski rifi pripovedujejo drugačno zgodbo in kažejo svetlobo v umetničinem prizadevanju. Sledeča pesem in prvi izdani singel s plošče Haut là haut v poslušalčevo ozračje zareže s hrustljavimi kitarskimi rifi. Pesem nekako determinira karizmatičen in speven refren, govori pa o sledenju svojim sanjam in željám, o minljivosti življenja in o dragocenosti malih trenutkov. Energični, headbangerski rock blues zaznamuje tudi naslednja pesem, Taye banda, ki govori o moči naših misli in človekovega uma, ta pridiga pa je podkrepljena s kitarskimi distorzijami in vehementnimi bobni.

Prva sprememba v dirjajočem tempu se z obteženo blues zvočno maniro zgodi s četrto skladbo Ouvè lespri, v kateri nas Benjamin roti in nagovarja, naj odpremo um za spremembe, glasbenica pa v zmernem kasu jezdi še naslednje štiri skladbe. Skladba s tribalno repetitivnostjo ritma, kitarskimi rifi in vokalom, ki se zdi kot v nekakšnem transu, morda še najbolj odraža nekakšno vudujevsko karizmo. Iz celote najbolj izstopa skladba Freedom fire, v kateri se Benjamin še nekako najbolj oddalji od haitijskih korenin in za kratek čas pogasi močan naboj svojega vokala. V skladbi Bafon kitarski efekti zopet zarežejo v skorajšnjo zvočno spokojnost, pesem pa skozi metaforo pokopa Haitija v sebi nosi Moonlightino kričeče sporočilo upanja za njeno domovino. Po dveh manj karizmatičnih in vtisljivih skladbah se izdaja izpoje s pesmijo Pwenn fè, ki ima avro melanholičnih afropop pesmi. Začne se z zadržanim uvodom, Benjamin pa v skladbi pokaže nežnejšo, a zato nič manj energično vokalno intepretacijo. 

Mario Batelić o svojem letu v godbah
 / 31. 12. 2018

Moonlightin vokal je vsekakor omembe vreden. Zaznamujejo ga močan naboj, izjemen razpon in prodornost; tako zvočna kot interpretacijska. Tudi če nismo vešči francoščine in kreolščine, umetničine zgodbe nekako prilezejo do nas, saj je umetnica tudi zelo vešča vokalne dramaturgije, pripovedovanja zgodbe z barvo glasu in različnimi vokalnimi nastavki. Če primerjamo njeno prejšnje glasbeno ustvarjanje, zaznamo precejšnjo žanrsko razliko in razliko v njenem performansu. Njen vokal v francoščini in jazz kompozicijah je skorajda neprepoznaven in zares se zdi, kot da je umetnica leta 2018 kot glasbenica in persona prebila jajčno lupino in poslanstvo našla v prodornem izlivanju zgodb svoje domovine in pridigarstva iz neumornega pojočega grla. 

Kljub temu da je plošča žanrsko vseskozi konsistentna, imajo posamezne skladbe lastno energijo in zgodbo, nikoli pa ni slišati, da bi umetnica ponavljala svoje glasbene trike. Se pa zdi, kot da je konj najbolj vehementno pretekel prvo polovico izdaje, si vmes odpočil v lahnem kasu, se spet malo pognal, potem pa je pot sicer samozavestno, a manj karizmatično odtekel do konca.

Moonlight Benjamin bi lahko opisali kot izjemno karizmatično osebo in glasbenico. Njen močni in uporniški vokal z nasičenimi električnimi kitarami in haitijskimi ritmi, zanimanje za vudu in njene haitijske korenine glasbi dajo svojevrsten energičen naboj. Zvočnost albuma se evropskemu ušesu zaradi bluesovsko-rockovskih kitar zdi hkrati zelo blizu in znana, pa vendar je v Moonlightinemu vokalu nekaj prvinskega in globokega, daleč od evropskega, nekaj, kar je prinesla s seboj od doma in dirja po njenih žilah. Z njo je prišel in iz nje se izliva en močan, glasen Wayo. Plošča je Moonlightin krik in prostor, v katerem se osvobaja s petjem čez besneče kitare in propulzivno bobnanje.

 

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Krasno!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness