MOOR MOTHER: THE MOTIONLESS PRESENT

MOOR MOTHER: THE MOTIONLESS PRESENT

Recenzija izdelka
31. 5. 2017 - 19.00

The Vinyl Factory, 2017

 

Pisalo se je leto 2016, ko se je odprlo nebo, so se zatresla tla in ko je Moor Mother poslala v svet svoj prvenec Fetish Bones. To da v primerjavi z njo Death Grips zvenijo kakor Ed Sheeran, je bila zgolj ena izmed prvih opazk velikega Medija, ki pa ni nujno tako prepotentna, kot kaže na prvi pogled, a začnimo lepo na začetku.

Preden je oseba po imenu Camae Ayewa aka Moor Mother pričela z bivanjem, so obstajale Okoliščine. Okoliščine zatiranja Afroameričanov, ki še danes močno vplivajo na kreacije identitet premnogih subjektov. Če želimo ali ne, žalostna resnica zgodbe današnje Tolpe bumov je vezana na vznik subjekta znotraj polja afrofuturizma, kar pomeni, da nanjo nikakor ne moremo gledati, če ne vzamemo v poštev vseh gibanju afrofuturizma pripetih okoliščin. Afrofuturizem ima za našo zgodbo več funkcij, hkrati predstavlja mesto rojstva in mesto pribežališča, se v bistvu kaže kot na pol posesiven starš ustvarjalnega toka Camae Ayewa, kar pa spet ne predstavlja nič nenavadnega glede na njegove funkcije v obliki vzpostavljanja vzporednih svetov znotraj dimenzij prostora in časa ter glede na njegove znanstvenofantastične odvode.

Iz travmatičnih doživljajev preteklosti se je tako tudi v svet glasbe prenesla zdaj pisana in govorjena, z nujno političnim nabojem oborožena beseda Moor Mother. Prvenec Fetish Bones, ki je naši protagonistki jasno in glasno otvoril vse podzemne poti, je bil definitivno eden izmed albumov, po katerih si bomo zapomnili leto 2016 za zmeraj. Močno efektirane zvočne podlage, sestavljene iz sintetiziranih semplov, izrezki z raznih terenskih posnetkov in gospel napevov so že sami po sebi sposobni zbuditi poslušalčevo pozornost, a vsekakor je šele tisto, kar Moor Mother doprinese s svojo poezijo in govorjeno besedo, prava materija, ki nam dokončno izmakne tla pod nogami. Razumeti morate, da glasba Moor Mother v prvi vrsti predstavlja medij, skozi katerega se širi beseda o ideologiji projekta Black Quantum Futurism, ki je osrednji projekt Camae Ayewa in odvetnice, aktivistke ter pisateljice Rasheedah Phillips. Black Quantum Futurism je torej projekt, ki skozi alternativne perspektive raziskuje notranje razsežnosti futurizma, kreativnega udejanjanja, DIY estetik, aktivizma in marginaliziranih skupnosti. Trudi se tudi na področju osebnih izkušenj in doživljanj ter z ohranjanjem spomina na določene specifične dogodke znotraj velikega razpona v prostoru in času, kar lahko neposredno občutimo tudi v muziki Moor Mother, ko sodobno produkcijo meša z glasbo iz tridesetih ali štiridesetih let prejšnjega stoletja, s čimer želi vzpostaviti še nek tretji svet, ki je več kot le namig, da se v teh letih »boja« še ni kaj dosti zares spremenilo. S tem se sicer lahko strinjamo ali pa ne, kljub vsej jezi ob umetničinem doživljanju realnosti, ki je zelo prepričljiva in ganljiva, pa ni povsem jasno, od kod tudi vse upanje, da bo kdaj lahko zares drugače. Življenje samo je namreč nenehen boj. Okoliščine, ki bi zagotovile konstantno zadovoljstvo, pa so zgolj in nič drugega kot smrt.

Oborožena z ideologijo Moor Mother torej dalje kuje železo, dokler je vroče. Manj kot leto po izidu prvega albuma smo se tudi že lahko razveselili drugega izdelka, tokrat izdanega izključno na vinilu, albuma The Motionless Present. Nova plošča je kolekcija različnih pomenljivih zvokov in pesmi, s katerimi želi avtorica predstaviti svoj koncept razvezanosti med človeštvom in idejo nepravičnosti/krivice. Izdelek, ki je nastal v relativno kratkem času, služi tudi kot najava umetničinih sodelovanj z drugimi umetniki, kot so Geng, Mental Jewelry, 700 Bliss in drugi, seveda s še vedno jasno sporočilnostjo, ki tukaj stopi še korak dlje kot na albumu Fetish Bones.

Za razliko od albuma Fetish Bones, na katerem prednjači hiter, agresiven ritem z ostro besedo na vsakem ovinku, se The Motionless Present posveti nekoliko počasnejšim gibanjem, ki so občutneje podloženi z bolj drone ali ambientalnimi sintetiziranimi zvoki, govorjene besede pa je precej manj kot na albumu Fetish Bones, kar doda neko posebno težo, saj ravno redkejši govor zagotovi veliko močnejši odmev tistim besedam, ki se vendarle pojavijo. Tako si le stežka izbijemo iz glave besedilo komada This Week, ki tesnobno prevprašuje življenja mladih ljudi in njih prehiter konec, kot to počne tudi kultna skladba Frankie Teardrop zasedbe Suicide.

The Motionless Present se kaže kot portfolio vseh zmožnosti, idej in volje mlade umetnice Moor Mother, za razliko od plošče Fetish Bones pa torej ne služi toliko kot strogo vzeto glasbeni izdelek, pač pa kaže veliko razsežnejši kreativni tok, ki Camae Ayewo vodi na poti izlivanja in izpljuvanja svojih frustracij. Je znak, da lahko od protagonistke današnje Tolpe bumov še veliko pričakujemo. Predvsem v izjemno glasni, abrazivni in odkriti obliki.

 

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness