FireScope Records, 2018

V letu 2018 se zdi, da je electro veja elektronske glasbe, ki se morda najbolj oklepa svojega izvirnega zvoka. Kompleksnejše ritmične sekvence ob rabi kultne Rolandove ritem mašine TR-808 v kombinaciji s tehnološkim in futurističnim fetišizmom se danes zdijo enako prisotne kot v zgodnjih dneh žanra. Potem ko je bil znotraj miljeja dosežen prvi ustvarjalni plato v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na ramenih skupin in izvajalcev, kot so denimo Model 500, Drexciya, Aux 88, je s prelomom tisočletja produkcija electra usahnila, nikakor pa tudi izginila. Iz podtalja in iz zaledja se žanr z aktualnimi trendi zadnjih nekaj let vrača s polnim zagonom, a se ta vseeno loči na sodobnejše odvode in tistega klasičnega, prežetega z idejami afrofuturizma, tehnoloških fetišizmov in kozmičnih popotovanj, ki jih karakterizira tipično mehanski zvok s sinkopiranim kick bobnom, naslonjenim s poudarjajočimi snari ali clapi ter synth linijami. Nekaj takega velja tudi za Morphology, finski dvojec, za katerim stojita Matti Turunen in Michael Diekmann in ki je odgovoren za danes obravnavano ploščo Traveller.

S produkcijami sta Morphology na sceni prisotna že približno osem let, v tem času pa sta poleg današnjega izdala še dva albuma in kar nekaj vidnih singlov za založbe, kot so IDM-ovsko orientirana Cultivated Electronics ali retro naravnana Central Processing Unit, z izredno klasično delujočim zvokom pa sta prostor našla tudi na madridski Semantici. Klasično delujoč zvok je prepoznal celo DJ Stingray, edini uradni DJ predstavnik legendarne skupine Drexciya, in njun komad Vector Plant umestil na lanski CD Mix za Tresor, imenovan Kern Vol. 4. Povsem evidentno je, da se Morphology v svoji produkciji brezsramno spogledujeta prav z zvočno estetiko Drexciye ali Arpaneta, Dopplereffekt in tako dalje, navdahnjeno z retro futurizmom. Tudi nova plošča Traveller zato zapade v najbolj tipičen kliše popotovanja po vesolju in nam na tej točki nastavlja razmislek o tematski apatičnosti dvojca. Mar se ta v resnici ni sposoben cepiti od osnovnih idej, jih morda celo nadgraditi, če že ne zamenjati? Ali je emulacija klasičnega electro zvoka inherentna samemu žanru in v tem smislu primerna kot temelj določenega glasbenega izraza?

Če zaenkrat zanemarimo to vprašanje in se raje posvetimo goli zvočnosti plošče, ugotovimo, da je ta pravzaprav izredno dobra. Skozi vsega skupaj deset komadov slišimo kose, ki nas sicer ves čas subtilno spominjajo na že slišano produkcijo. Second Light z delikatnimi plavajočimi notami, robustnim basom in prominentno bas linijo kar kriči Drexciya, medtem ko komad Hidden Variable s sicer presunljivimi zadržanimi synth padi močno spominja na dela Dopplereffekt z malce bolj poudarjenim energičnim ritmom. Višek energičnosti plošče se zliva v komad Pod Bay 8, ki deluje še najbolj klubsko funkcionalno oziroma plesno od vseh. K sreči na albumu zasledimo tudi kose z melanholično harmoničnimi komponentami, s katerimi se dvojec oddalji od klasičnega electro zvoka in sega proti IDM-u. Na naše veselje komadi, kot so denimo Farthest Regions, Detached, Bipolar Nebula in  zaključni Deuteros, album Traveller z variacijami v aranžmajih vsaj malenkostno osvobodijo popolne homogenosti, čeprav tudi ti elemente še vedno jasno vlečejo iz istega zvočnega bazena. A ambientalno vzdušje slednjih vendarle deluje arbitrarneje in poslušalca prijetno vodi skozi zgodbo plošče.

Kako se torej opredeliti do plošče, ki se ne more otresti očitnih oznak in vplivov? Gre pri albumu Traveller in dvojcu Morphology za neotresljiv navdih ali naj ob manku izvirnosti v tem primeru govorimo kar o posnemanju? Na ti vprašanji v krajšem sestavku težko odgovorimo, je pa dejstvo, da je poljuben privrženec electro klasik izredno težko razočaran z dolgometražcem Traveller – kako le, če pa ta odzvanja kot še ena electro klasika. Poudarimo, da je plošča zasnovana in sproducirana na izredno visokem nivoju, če le požremo cmok v grlu, ki ga bomo torej imenovali kar izvirnost. Največji zanesenjaki in poznavalci nad obravnavanim albumom zato morda ne bodo ravno navdušeni, je pa ta lahko v svojem retro, a hkrati sodobnem zvoku za naključnega poslušalca izvrsten uvod za raziskovanje široke in bogate glasbene krajine, ki ji rečemo electro.