Hausu Mountain, 2014

Naslov danes predstavljenega albuma, Twofer Tuesday, je poleg svoje estetske ugodnosti, ki se kaže v tem, da sta obe besedi dvozložni in da se njun aliteracijski potencial jasno izkazuje, tudi marketinški slogan. Twofer ali skrajšano Two for one je vsem nam znan trgovski trik, kjer za ceno enega izdelka človek prejme kar dva, besedna zveza Twofer Tuesday pa ravno zaradi prej opisane jakobsonovske estetske funkcije lahko služi tem namenom, saj se osredotoča predvsem na vzpostavljanje interpretove pozornosti. Vendar dvojec Moth Cock, ki ga sestavljata Doug Gent in Patrick Modugno iz mesteca Kent v zvezni državi Ohio, najbrž ne cilja na tovrstne miselne obrate, saj že kratek ošvrk njune diskografije pove, da sta predvsem privrženca zabavnih besednih zloženk. Tako lahko omenimo lansko leto izšlo kasetko Wiz Widit, pa leta 2009 izšlo Cock at Croc's, med bolj zabavne pa spada tudi prav tako pet let star izdelek Moth Cock Plays a Coloring Book of the Civil War. Tudi samo ime skupine s svojim združevanjem nezdružljivega spada v to kategorijo, čeprav moramo ob tem poudariti, da molji dejansko posedujejo penise in bi lahko ime ob banalni interpretaciji vpisali v objektivno dejstvo narave, ki si ga je dvojec zgolj sposodil za glasbene namene.

Ob rečenem pa se vendarle zdi, da album Twofer Tuesday s svojim imenom in vsemi ostalimi hudomušnimi pritiklinami na svojstven način kaže tudi na značilnost glasbe, ki jo je mogoče slišati na dveh straneh štiridesetminutne kasete, ki jo je dvojec izdal pri Hausu Mountain. Čeprav čikaška založba še nima ustvarjenega renomeja, pa sta pri njej izdajala vsaj dva širše poznana glasbenika. To sta temačni elektrončkar Black Hat ter verbalno inovativni pop solist Jerry Paper, ki sta svoje izdelke obelodanjala tudi za Digitalis Limited, Jerry Paper pa se je nedolgo tega pridružil tudi brooklynski eklektično-družbeno-odgovorni založbi Orange Milk. Hitri razgled po diskografiji Hausu Mountain priča o njeni široki usmerjenosti, saj izdaja vse od nojzerskih ambientalij do popoidnih jeremijad, znotraj tega zvočnega kotla pa je svoj prostor našel tudi danes predstavljeni duet Moth Cock.

Dvojec, ki že vrsto let širi svojo fenbazo po srednjem zahodu in severovzhodu ameriškega imperija, združuje elemente fridžezovskih godb, podtalnega nojza in elektronskih ritmičnih razmetank. Vsak izmed glasbenikov, tako klarinetist Doug Gent kot trobentač in predvsem elektronski manipulator Pat Modugno ustvarjata tudi znotraj solističnih projektov. V tem smislu se kot najbolj zanimiv kaže Modugnov projekt Khaki Blazer, skovanka ritmičnih samplov in beatov, ki bi jih najlažje umestili v sodobno beats sceno, kjer pa do najmočnejše izraza pride Modugnova osembitna fiksacija. Modugnova estetika je prenesena tudi v dvojec Moth Cock, kjer pa zaradi prisotnosti Gentovega klarineta stvari niso več tako čiste in jasno zamejene kot pri kompozicijah Khaki Blazerja. Čudno žmohtne sonične pokrajine, kjer se ob lomljenju Modugnovih ritmov zvok klarineta počasi spreminja v dolgo dromljo, nadgradi še bogata tekstura nojzerskih pritiklin, ki jih Modugno poseduje in razteguje na svojem Bossu RC 20. Te se ob svojih rednih pojavitvah dotikajo tako deformiranega tehna in instrumentalnega hip-hopa kot tudi hipnagogičnih dromljanj ter lolicoreovskega ruženja, vsaka začeta ritmična zbrkljanka pa se ali potopi v miks naefektiranega klarineta ali trobente ali pa se izgubi v novem navalu ritmičnega šuma. Če album Twofer Tuesday na strani A, kjer se nahaja komad Gatorboi, poslušalcu ne pusti dihati, pa kompozicija LEE na drugi strani kasetke s svojimi krajšimi ekskurzi v konkretno glasbo in tribalistične melodične vzorce vzpostavi intimnejšo, nemara celo bolj racionalno zmožnost percepcije slišanega.

Dvojec Moth Cock, s katerim je v rednih stikih tudi Mark McGuire iz razpadlih Emeraldsov, je poleg svoje razmrežene eksistence znotraj določenih ameriških glasbenih miljejev, zanimiv predvsem zaradi svoje neobremenjenosti s tradicijo fridžezovske improvizacije, ki jo Gent vseeno jasno prakticira, kot tudi s hajpom novih godb, jukea in sodobnih industrialnih muzik, med katerimi skozi celotni kompoziciji Madugno spretno manevrira. Na eni strani je torej mogoče zapaziti intuitivno sposobnost glasbenega posnemanja, na drugi pa karseda igrivo kolažiranje slišanega, saj se zdi, da tako kot imena njunih izdaj in ime projekta, tudi glasba, s katero se predstavljata svetu, še najbolje razumeti v luči karnevalskega sejma iger, kjer obiskovalec sicer lahko obišče in odigra vsako igro posebej, vendar se končni izkupiček in retroaktivni pogled na noben način ne moreta zgostiti zgolj okrog enega samega jedra, razen mogoče tistega, ki vse skupaj povezuje - igre.