Motorama: Many Nights + Буерак: Репост Модерн

Motorama: Many Nights + Буерак: Репост Модерн

Oddaja
26. 9. 2018 - 19:00

Vpogled v preteklost ruske alternativne glasbe osemdesetih let nam kljub dejstvu represivnega sovjetskega režima vendarle odstre nekaj posameznih izvajalcev, ki se jim je skozi rdečo zaveso uspelo približati takrat aktualnemu glasbenemu dogajanju in vsem spremembam na zahodu. Ob tem posebej izstopajo bandi, kot sta Grazhdanskaya Oborona ali Zvuki Mu. Prvi so izvajali tako močno družbeno kritičen punk, da je KGB člane benda zapiral po psihiatričnih ustanovah, drugi pa so bili eksperimentalni rockerji s čudaško in ekscentrično prezenco, katere absurd jih je varoval pred totalitarno oblastjo. Oba benda veljata za pionirska, postavila sta temelje za rusko punk, psihedelično, indie in post-punk sceno. Ta je v zadnjem desetletju doživela novo prebujenje, in čeprav sta tako njena družbena angažiranost kot tudi glasbena relevanca skozi desetletja izgubili na teži, nove zasedbe z ruske zemlje oziroma z ozemlja bivše Sovjetske zveze rastejo kot gobe po dežju. V prvem delu nocojšnje Tolpe bumov tako obravnavamo zasedbo Motorama, ki se v teh dneh predstavlja z novim albumom Many Nights in jo lahko smatramo kot pionirja ruskega post-punk revivala.

 

Motorama: Many Nights (Talitres Records, 2018)

Motorama so na sceno prvič stopili leta 2008 in že od samega začetka so z uporabo angleščine ciljali na preboj v širši globalni trg. Ta se je zgodil okoli leta 2010 z izdajo njihovega prvega konkretnega albuma Alps. V zadnjih osmih letih so potem nanizali lepo število izdaj v različnih formatih, najnovejša Many Nights pa predstavlja že peti dolgometražni izdelek v katalogu te izjemno produktivne skupine glasbenikov, ki ob glavnem bendu Motorama vodijo še stranski projekt, imenovan Utro.

Ob nasičenosti s številom izdaj pa žal pogosto pride do prenasičenosti zvoka oziroma do pomanjkanja sprememb v stilu in izrazju. S težavo bi zato rekli, da posamezni izdelki v opusu Motorame predstavljajo avtonomne in celovite glasbene stvaritve. Gre bolj za kontinuirano preigravanje idiličnega post-punka, ki se počasi bliža indie izrazju, z arbitrarnimi ločnicami med albumi vsakih nekaj let. A če se odmaknemo od takšne diahrone obravnave in album Many Nights gledamo kot samostojen izdelek, ki cilja na določeno nišno publiko oziroma zvok, mu bomo le stežka oporekali.

Gre za skrajno impresionistično zvočno barvanje s tipičnimi romantičnimi elementi optimističnega bega v naravo ter prevpraševanji o (nes)končnosti in osamljenosti znotraj zavetja noči ruske hladno-puste pokrajine. Sanjavi vokal, minimalni kitarski vložki in hladne sintaže pričarajo atmosferičen, melodičen spoj desetih komadov, ki v večini le komaj oplazijo triminutno oznako in se prevečkrat medlo končajo oziroma zvodenijo v tišino. Prevlada občutek nedokončanosti nekaterih pesmi in s tem celotne izdaje, ki kljub formalni obliki albuma teče le 27 minut.

Kljub pomanjkljivostim pa Many Nights še vedno predstavlja soliden izdelek za svoj načrtovani trg, Motorama pa ostajajo vzor, očetje nove, mlade generacije indie in post-punk aktov z ozemlja bivše Sovjetske zveze, ki jih za okus lahko naštejemo le nekaj: Ploho, Super Besse, Brandenburg, Požar, Human Tetris, Nürnberg, In a Lonely Place in nazadnje Buerak, ki jih bomo bolje spoznali v nadaljevanju ... 

 

Buerak: Repost Modern (samozaložba, 2018)

Najnovejša izdaja Repost Modern ruskega post-punk dvojca Buerak stoji kot hvalnica repostmodernizmu, skovanki, ki sta jo člana Artem Cherepanov in Alexander Makyeev hudomušno iznašla za trenutno obdobje, v katerem naj bi se umetnost le še reproducirala. Od Motorame ju ločita predvsem ironična distanca do opevanega in karakter lirskega subjekta. Ta tokrat ne beži v naravo in ne išče optimizma v eskapizmu ... Je urbani človek, poln nihilizma, človek, čigar življenje zaznamujejo prazni stiki z drugimi in nepomembni vsakodnevni obredi, ki predstavljajo le kratkotrajen občutek šibkega zadovoljstva.

Enako kot Motoramo tudi Buerak odlikuje izjemna produktivnost. V štirih letih je dvojec na svoji Bandcamp platformi ponudil 18 projektov različnih formatov, katerih stalnica sta Alex na kitari in Artem na vokalih in basu, vseskozi pa ju podpira ritem mašina. Ob takšni nasičenosti števila izdaj pa znotraj meja štirideset let starega žanra tudi tukaj naletimo na podobne težave kot v primeru Motorame.

Buerak na albumu Repost Modern namerno – ali morda tudi nenamerno – zapade v reproduciranje glasbenega stila lastnega preteklega opusa. Eden vrhuncev takšne usmeritve je energična in zabavna pesem Ja tancuju sam s soboj, ki je priredba komada Billyja Idola Dancing With Myself. Dvojec se je ne zgolj po svoji izbiri, pač pa predvsem zavoljo zahtev poslušalcev ukalupil pod žanrsko nalepko post-punk revivala. Napovedni single Tupoy je bil denimo deležen dobre mere negativnih odzivov, ker sta Buerak tu z močnejšo uporabo elektronike in bežnim spogledovanjem s technoidnimi vzorci skušala preoblikovati svoj običajni glasbeni izraz. A nišna publika ju močno vleče v pričakovane stare okvire, onkraj katerih na najnovejšem izdelku ironično pogledata zgolj na trenutke.

Skrajno zanimiv je torej pojav številnih ruskih post-punk zasedb, manj zanimive pa so te v svoji raznolikosti, ki je skoraj ni ali pa se kaže zgolj površinsko na ravni jezika besedil. Le upamo lahko na prihodnjo izrazitejšo samostojnost posameznih ustvarjalcev, ki bodo morda pogumno zapustili tako poimenovani repostmodernizem. Navsezadnje le drži, da trg pač ne bi smel regulirati umetnosti.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness