Rune Grammofon, 2013

Po zatonu seattleske scene sredi 90-ih se je drznemu kitarskemu rocku slabo pisalo. Predvsem v ZDA je skoraj popolnoma pobrusil robove in se pomehkužen stopil z mainstreamom, velik del nekdanje fenovske baze pa se je predal elektroniki, ecstasyju in se v iskanju hedonizma pognal v klube ter na plesišča. 

V trenutku, ko je rock že postajal hirajoče truplo glasbene scene, so se na srečo pojavili novi praporščaki hrupnega rokenrola. Zastave so prevzeli takrat zelo vibrantni Skandinavci in bendi, kot so Hellacopters, Turbonegro, Gluecifer, The Nomads in številni drugi. Med njimi so bili tudi Motorpsycho, skupina iz mesta Trondheim na Norveškem, znanega po nordijskem smučanju.

Motorpsycho so med živahno skandinavsko rockovsko sceno vedno izstopali. V večini so se bendi nagibali k preprosti fuziji hitrega punka in hard rocka. Motorpsycho so bili kompleksnejši, večplastni in preprosto namenjeni malce zahtevnejšemu rock poslušalstvu. 

Kot bend so se formirali že konec 80-ih. Ime so si nadeli po naslovu filma, ki ga je v 60-ih posnel ekscentrični in na obilne ženske prsi udarjeni režiser Russ Meyer. Slednji je navdihnil še dva benda, dobra znanca teh frekvenc, da sta povzela ime po njegovih filmih: Mudhoney in Pussy Galore. Ampak vrnimo se k Motorpsycho. Njihova dobri dve desetletji dolga kariera je zelo konsistentna in predvsem zelo obsežna. Izdali so petnajst plošč, številne EP-je, single in snemali mnogotere stranske projekte. V osnovi so klasičen rockovski trio, ki ga sestavljata originalna člana, multi-inštrumentalista Bent Sæther in Hans Magnus Ryan. Od leta 2007 je z njima še Kenneth Kapstad.

Omenil sem že, da so Motorpsycho drugačni od večine bendov skandinavske scene. Različne so tudi njihove plošče in včasih površno poslušanje ne da slutiti, da gre za isti bend. V nekem temelju so jam band, mogoče celo psihedeličen bend. A vplivi drugih stilov so istočasno tako močni, da se lahko v trenutku spremenijo v bučen hard rock/blues band, padejo v folk melanholijo, jih zanese v eksperimentiranje z elementi jazza ali v postrockovsko repeticijo oz. zaigrajo enostavno pop pesem. 

Ravno ta zvočna raznovrstnost jim je v Skandinaviji in na severu Nemčije v zelo zgodnji fazi učvrstila kulten status in status prvovrstne klubske atrakcije. Fanovska baza ni množična, je pa zvesta in predana. Na njihovo željo je bend ob svoji 20. obletnici leta 2007 izdal album Child of the Future le na vinilu. Mimogrede, producent je bil Steve Albini. 

Njihova zadnja plošča Still Life With Egg Plant je izšla aprila letos in obsega 5 pesmi v skupni dolžini 45 minut. Odpira jo skoraj desetminutna partitura poimenovana »Hell 1-3«, v katero vpadejo kot proto-metal bend iz začetka 70-ih. Zvenijo kot nekakšen hibrid Hendrixa, Black Sabbath in Led Zeppelin, zanimiv pečat skladbi dajo nenavadne prog-rock vokalne linije. Druga pesem »August«, ki se prične kot sramežljivo spogledovanje s prog-rockom, se hitro prevesi v zapleteno americano in konča z jammom, ki ima korenine tudi v jazzu. 

Tretja, dobrih deset minut dolga Barleycorn (Let It Come, Let It Be) tudi zelo variira v tempu. Akustični začetek daje slutiti na balado, ki pa hitro dobi pospešek v melodičen refren. Po njem spustijo tenzijo, si dajo duška in se prepustijo jammanju. Strukturno podobna je tudi pesem »Ratcatcher«, le da je še daljša. Dolga je 17 minut. Album zaokroži krasna »The Afterglow«, začeta s finim folkerskim akustičnim uvodom in nežnim vokalom, ki mi prikliče kakšnega Alexa Chiltona in njegove Big Star, v drugem, sklepnem delu skladbe pa padejo v razigrano razpoloženje, ki se ga ne bi sramovali niti Allman Brothers Band.

S svojo dolgoletno kariero in zvokom Motorpsycho ne predstavljajo ne vem kakšne glasbene revolucije. Podobno je tudi s ploščo Still Life With Egg Plant. Tisto, kar pri njih tudi dandanes vzbuja pozornost in spoštovanje, je širina, tudi kompleksnost ali želja po eksperimentiranju. Njihova delovna etika in predvsem odnos do glasbe kot take. Njihovi feni to že dolgo vedo. Ste na vrsti vi?