PDV, 2015

Nedolgo tega je izšel verjetno eden najbolj pričakovanih hardcore albumov na področju bivše Juge. Zaobjemam celotno bivšo domovino, ker je tam raztresen velik oziroma večinski del njihovih fenov in ker bend izhaja še iz časov, ko bivša domovina še ni bila razdeljena. Težko pričakovanje albuma gre pripisati dejstvu, da gre za enega najboljših hardcore bendov, kar jih je dala bivša Juga, ki je album izdala po dolgih enajstih letih od njegovega predhodnika. Govora je o plošči 'Mašina' hrvaške zasedbe Motus vita est ali, kakor jih vsi krajše imenujemo, Motus.

Motus so svoj prvi demo posneli davnega leta 1988. Potem pa je sledila cela vrsta albmov, ki so bendu v kombinaciji z odličnimi živimi nastopi prinesli kultni status. Po albumu Psi, ki je izšel leta 2004, pa je zazevala velika luknja, ki se je razpotegnila na celih enajst let. Kaj je temu botrovalo in kaj se je v teh enajstih letih dogajalo, morda izvemo ob kakšni drugi priliki, recimo v intervjuju na našem radiju ob promocijskemu koncertu albuma v Sloveniji, ko in če do njega pride, do takrat pa se lahko ogrevamo z albumom Mašina, ki ga, po vsem tem času, zagotovo ni bilo prav lahko izdati. Enajst let je dolga doba. Ljudje se spreminjajo, izginjajo v mašini, postajajo fini in pozabljajo, nekateri se celo sramujejo svoje preteklosti in jo skrivajo. To se dogaja. Toda ne tudi za Motus. Še posebej ne njihovi gonilni sili, ki jo predstavljata vokalist Hogar in njegov brat Kizombi na kitari. Ne, Motus ostajajo zvesti sami sebi in še več kot to.

Prav nič ne ne pretiravam, če rečem, da se Motus vračajo z velikim pokom. Mašina je odličen album, ki s pomočjo modernejših tehnik prinaša boljši zvok kot kdajkoli prej. V njem se bohoti deset pesmi – devet novincev in pa klasika Duge noči – eden izmed njihovih »superhitov«. Le teh so imeli v preteklosti kar precej in zagotovo se jih bo nekaj izvilo tudi iz Mašine. Motus so namreč z Mašino uspeli povrniti svoj značilni zvok – metaliziran, a kljub temu precej melodičen hardcore, na katerega Hogarjevo značilno spevno, a odločno petje lepi iskrene, življenjske, angažirane, osebno izpovedne tekste, ki, kot je za njih značilno, kar kličejo po vokalnem sodelovanju. Pri vsem tem ga vodijo ekspresivne kitare, solidna podlaga ritem sekcije, seveda ne manjka tudi slap bass, ki so ga Motus tudi v preteklosti veliko uporabljali in komadom, kot so Ljetna, Duge noći in Prije je bilo svega, daje funky prizvok.

Vrstniki se upravičeno čudijo Hogarju in ekipi, kot sam pravi v naslovnem komadu Mašina. Še obstajajo ljudje, ki jih Mašina ni pohrustala, kar nam daje vedeti, da Mašina ni vsemogočna. Zunaj nje bodo vedno elementi, ki se ji bodo znali upreti na take ali drugačne načine. Eden izmed njih je ustvarjanje muzike. Ne vsake muzike seveda. Ena je narejena za Mašino, druga pa proti njej. Slednja se razkriva na novem albumu Motusov.