2013, Warp

Mount Kimbie sta pripadnika novega vala britanske intelektualistične, indie elektronike, torej vala, po katerem najvišje surfa James Blake. Z drugim albumom razmišljata ambiciozno: presedlala sta k novi, mogočni založbi Warp, Blaku pa sledita tudi s previdljivo potezo, potezo "vokalizacije." A žal med opevanim wunderkindom in njegovima kolegoma obstaja velika razlika, ki je hkrati tudi najbolj nerodna zadrega nove plate: ne en ne drugi mount kimbijec ni zares pevec.

Britanski dvojec hladno natančne elektronike je sicer prvenec Crooks and Lovers izdal točno ob pravem času, ravno prav, da so njuno glasbo označili z bedastim imenom post-dubstep. Ravno ob pravem času, da sta ujela, v resnici pa malo tudi narekovala hajp ne preveč klubskih godb, ki so prišle po klubskem dubstepu, ki je bil specifično britanski in od tod potem logično tupa izpeljanka post-dubstep. In album tako velja danes za enega bolj prepričljivih dokumentov trenutka, ko so zmedo slogovno razvejane otoške hiperprodukcije pogosto netočno povezovali s tradicijo etiket, kot je DMZ, čeprav gre v primeru Mount Kimbie nedvomno bolj za tradicijo elektronskih piflarskih elitistov, kakršna sta na primer trenutno spet zelo aktualna Boards of Canada. Res je, Mount Kimbie sta si z raznimi dubsteperji delila založbo Hotflush in sta del ohlapne britanske scene, katere mobilizacijski trenutek je dubstep, a slogovno je razlika več kot očitna.

Ker je bil njun prvenec izjemno odmeven, ni presenetilo, da sta drugo, povsem nerodno poimenovano ploščo Cold Spring Fault Less Youth sedaj izdala pri velikanki Warp. Odločila sta se tudi za precej drzno potezo: njuna glasba ni več inštrumentalna, lotila sta se namreč petja. Upam si staviti, da je en od razlogov za to odločitev zadrega živega nastopanja. Namreč, Mount Kimbie sta v zadnjih treh letih postala festivalska znamka srednjega ranga in guljenje (britanskih) festivalskih odrov ima svoje zakonitosti, ena prvih, precej banalnih, a resničnih je, da jo brez vokalov le stežka odneseš. No, Mount Kimbie jo stežka odneseta tudi z vokali. Novi album je namreč precej podrejen tradicionalistični pevski formi, a kaj, ko mladca na mikrofonu nista preveč prepričljiva. Na pomoč jima sicer pri dveh posnetkih priskoči povsem prepričljivi King Krule, znan tudi pod psevdonimom Zoo Kid. Najstnik je eden trenutno najbolj navdušujočih vokalistov z Otoka in bo s svojim nekonvencionalnim slogom nedvomno pririnil daleč. In to kmalu. A dva kompaktna posnetka nista dovolj. In če se Mount Kimbie ne odrežeta v novi pevski podobi, pa plošček Cold Spring Fault Less Youth v resnici zares razočara drugje. Namreč, redki inštrumentalni posnetki zvenijo veliko manj dodelano, bolj površno kot material, ki smo mu kimali na prvencu. Na inštrumentalnih delih se izkaže, da tokrat ne strežeta s senzibilno hladno, nežno elektroniko, ki začudoma deluje tudi v klubovju. Cold Spring Fault Less Youth je njun poizkus pop plošče, ki pa ji manjka veliko, da bi v novem kontekstu prepričala.

Kako Mount Kimbie in kako košček njune nove plate zveni v živo, sem imel priložnost preveriti pred enim mesecem v Lizboni. V festivalski formi, torej tečno kratkem, polurnem nastopu, sta pokazala predvsem, da je njuno petje v živo še manj zanimivo, da je mlačno, nerazumljivo in jamrajoče. Da noben od njiju nima niti kančka frontmanovskega šika. Kar je za festivalsko ime še kar nerodno. Njuno godbo bi lahko označili kot geek-tronico. Pa ne toliko zaradi pincetnega načina dela ali imidža kot zaradi njune nesuverenosti, nesamozavestnosti in nekarizme, ko stojita na odru. Njun kolega James Blake se je hitro naučil, kaj pomeni učinkovita, odru prijazna sramežljivost. Mount Kimbie se verjetno ne bosta nikoli.