Mozes and the Firstborn: Mozes and the Fitstborn

Mozes and the Firstborn: Mozes and the Fitstborn

Recenzija izdelka
10. 3. 2014 - 19.00

Siluh, 2014

 

Mozes and the Firstborn je mlad štiričlanski bend, ki prihaja iz Eindhovna, in to, da se starost glasbenikov giblje okoli dvajsetih let, je ob poslušanju njihovega debitantskega albuma jasno slišati. Ves album je prežet z mladostniško energijo, bodisi je to naivnost, romantika ali tudi ležerna sproščenost. Tako kot mnogo kalifornijskih bendov, s Tyem Segallom na čelu, katerih vplive je moč slišati na albumu Mozes and the Firstborn, tako tudi nizozemska mlada skupina črpa glasbene vplive v garažnih šestdesetih letih. Ob tem pa ne postanejo hrupni in hreščeče umazani, nasprotno temu so njihove melodije ujete v pop vzorce, ki hitro pridejo v uho, ne da bi ob tem raztrgale bobnič. Fantje se namreč po eni strani ozirajo na šestdeseta leta in iščejo preproste kitarske forme ter psihedelično surferske vplive, a so hkrati mladostniki, ki živijo v današnjem trenutku, kar se kaže v indie pop obarvanosti. S tem se izognejo hrupno garažnemu izrazu, a hkrati ohranjajo DIY pristop, saj so album namesto v studiu posneli v domačih hišnih prostorih, v kar jih je pregovoril producent Michel Schoots, bobnar nekdaj precej uspešne nizozemske skupine Urban Dance Squad.

Album odpre pesem Bloodsucker, ki po agresivnejšem uvodu hitro odplava v mehkobnejše nianse, ki so slišane skozi celotno ploščo. Ta plavajoči zvok, ki ležerno lebdi in ga dopolnjujejo sproščeni vokali, pa je pri vsaki pesmi dopolnjen s kratkimi zvočnimi izseki, kar jim dodaja ščepec karakterja. Tako imamo po eni strani opraviti s sproščeno glasbo, ki hitro pride v uho, a je obenem tudi obogatena z detajli, posveča se malenkostim in to na zelo igriv način. Ležernost, ki je obenem prepletena z drobnimi vzorci ter spajanjem starega z novim, spomni tudi na mlado kalifornijsko zasedbo Foxygen, na primer pri komadu I Got Skills. Preplet glasbene zgodovine z moderno sedanjostjo se kristalizira pri pesmi Seasons, tako pri kitarskih vložkih kot pri ritmičnih delih in na trenutke zadiši po Becku. Že naslednji komad Time's A Headache pa je slišati, kot da bi bil Ty Segall prisoten pri igranju. Ko omenjamo mladostniško romantiko, pa je ta najbolj očitna pri Skinny Girl, pri kateri je v ospredju akustična kitara, ki jo je mogoče slišati tudi na celotnem albumu, s čimer je pesmim dodana še ekstra mehkoba. Takoj zatem sledi Heaven, ki po prvih taktih ne izstopa posebej od drugih pesmi, vse dokler zamolkli kitarski toni ne umažejo in mestoma raztrgajo sicer umirjenega in ležernega zvočnega toka. Podobno se obnaša tudi vokal Mella Dielesna, saj je prav tako objet v umirjeno ležernost, pri tem pa s poudarjanjem besed ali kratkimi glasnejšimi posegi skrbi za raznolikost, dinamiko ter interpretacijo besedil.

Mozes and the Firstborn je nizozemska skupina, ki bi prav lahko prihajala tudi nekje s pacifiške obale Kalifornije. V svojem zvoku spaja tako vplive šestdesetih kot moderno dobo in se trudi pesmi predstaviti v kar se da preprosti, všečni in igrivi formi, podani skozi sproščeno mladostniško igranje.

 

Mozes and the Firstborn - Gimme Some
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness