Brainfeeder, 2014

Ob vsem hajpu, ki ga je dvignil lanskoletni povratniški album dvojca Daft Punk, nov album njunega glasbenega sopotnika Quentina Dupieuxa alias Mr. Oiza izpade kot najmanj velikopotezen oziroma najmanj pretenciozen elektronski izid letos. Na prvi pogled je primerjava med enim najbolj popularnih elektronskih dvojcev in producentskim ekscentrikom za bolj petične poslušalce videti celo precej neumestna. Toda če se spomnimo njihovih začetkov konec devetdesetih let, je bil Oizo z megahitom 'Flat Beat' takrat morda celo na boljši poti, da postane en od naslednjih velikih zvezdnikov elektronske glasbe. A v naslednjih letih so se stvari obrnile; Daft Punk sta se z vsako naslednjo ploščo vse bolj podrejala pop logiki, Oizo pa se je od te logike vse bolj oddaljeval in na koncu pristal med producenti, ki so drzno sprevračali obstoječe klubsko-plesne obrazce. To sicer ne pomeni, da se je zacementiral v klubskem podtalju, ne nazadnje je in še redno polni prizorišča za večtisočglave množice, toda popularnosti, ki so jo v prejšnjem desetletju dosegli Justice, SebastiAn in še nekateri Ed Bangerjevci, vendarle ni dosegel. No, če smo bolj natančni, Oizo pravzaprav ni nikoli kazal kakšnih posebnih ambicij za zvezdništvo. Zdi se, da mu je povsem ustrezala pozicija, v okvirih katere je brezkompromisno lahko počel karkoli se mu je zahotelo. Šel je celo tako daleč, da je odkrito kritiziral Ed Bangerjevo različico pariškega electro-housa, za katero je trdil, da v kolikor bodo vsi varovanci založbe stavili na istega konja, bo temu prej ali slej zmanjkalo sape. Gledano retrospektivno je Oizo takrat očitno vedel, kaj govori.

Še en razlog, da se je vsaj na videz precej neambiciozno lotil glasbene kariere, je ta, da se je, potem ko je zrežiral oglas za Levi's s Flat Ericom v glavni vlogi, vse bolj začel posvečati filmski karieri. V prejšnjem desetletju je posnel dva razmeroma neopazna filma, večji uspeh pa je leta 2010 doživel z dolgometražcem Rubber, s katerim je med drugim gostoval v Cannesu, videli pa smo ga celo na Liffu in pred nedavnim na naši nacionalki. Od takrat je v L.A.-ju posnel še tri dolgometražce in vse je kazalo, da je glasbeno kariero vsaj začasno postavil na stranski tir, pa čeprav je priložnostno še vedno objavil kakšen album, malo ploščo ali pa soundtrack. Toda od plošče 'Lambs Anger' iz leta 2008 je izdajal razmeroma mimobežne plošče, na katerih so se priložnostno sicer še vedno znašle zelo spodobne skladbe, a kljub temu je bilo videti, da se je njegova producentska kariera znašla v slepi ulici. Nov album 'The Church' na prvi posluh tega vtisa resnici na ljubo ne spremeni, se ga je pa med bivanjem v ZDA očitno dotaknil vzpon EDM-a in sodeč po prvem spotu za komad 'Ham', ki politično nekorektno pokaže dobršen del tega, kar je narobe z Ameriko, očitno po novem cilja tudi na tamkajšnji trg. No, kljub bolj flešerskim, plesiščnim pokalicam Oizo tudi z novo ploščo ostaja svoj oziroma drugačen od prevladujoče EDM struje, ne nazadnje to potrjuje že sodelovanje z založbo Brainfeeder v lasti Flying Lotusa, ki je Oizov fen že vsaj od plošče 'Lambs Anger'.

Glasba na albumu 'The Church' sicer ni bila deležna kakšnih radikalnih sprememb. Še vedno bolj paše v katalog Ed Bangerja kot Brainfeederja, je pa res, da je s produkcijskega vidika slednjemu bliže. Potem ko je sredi prejšnjega desetletja z analogne opreme presedlal na digitalno, Oizo glasbo namreč sestavlja z rezanjem in lepljenjem semplov, torej tako kot to počnejo »klasični« beatmakerji. Toda izrazno tudi nov album ostaja v okvirih prepoznavnega Oizovega electro-housa, ki se izvrstno znajde na plesiščih. Neustavljiv, nalezljiv gruv, masivne basovske linije in sestavljanje koračniških ritmov so na ravni njegovih najboljših časov, za nameček pa je vse skupaj okrašeno z retro-melodičnimi linijami, ki nemalokrat spomnijo na zlato obdobje rejva. Od sorodne produkcije Oiza ločuje izostren, prefinjen občutek za že na prvi posluh izjemno privlačno zvočno podobo, in čeprav je vse skupaj videti precej enostavno oziroma podrejeno plesni logiki, skladbe ponudijo dovolj zanimivih pogruntavščin tudi za foteljsko užitkarjenje. Še več, ker so skladbe v povprečju dolge vsega tri minute, ne bi bilo nič narobe, tudi če bi kakšen motiv doživel več ponavljanja, je pa hkrati res, da že založba in spogledovanje z EDM-om nagovarjata bolj neučakanega poslušalca. Plošča 'The Church' Oiza tako predstavi v podobi, ki se odziva na aktualne trende, a obenem ne razočara njegovih starejših privržencev. Je Oizov najboljši album po plošči 'Lambs Anger' in ima potencial, da nagovori EDM-ersko publiko, katere posluh seže dlje od površinskega partijaštva, kar bi za Oiza lahko pomenilo neko novo prelomnico. To bo pokazal čas, do takrat pa je tukaj nov album, ki s svojim zafrkantskim, igrivim vajbom močno sili iz mračnjaštva in morbidnosti, ki se je v elektronski glasbi ustalila na tej strani Atlantika.