MSC & the body: I Dont Ever Want To Be Alone + Zeal and Ardor: Wake of Nation

MSC & the body: I Dont Ever Want To Be Alone + Zeal and Ardor: Wake of Nation

Recenzija izdelka
11. 11. 2020 - 19.00

MSC & the body: I Dont Ever Want To Be Alone (samozaložba, 2020)

Prvi album, ki se nam danes ponuja, je I Dont Ever Want To Be Alone, ki sta ga samozaložila metalca Chip King in Lee Buford v sodelovanju z MSC, ki ga sestavljata brata Isaac in Zac Jones. Vsi štirje izkušeni glasbeniki delujejo v Portlandu na zahodni obali ZDA.

Na prvi posluh bi lahko album označili za intenzivnejšo obliko projekta Blanck Mass, ki že slabih deset let štanca kombinacijo elektronske, industrialne in drone glasbe. Uporaba elektronskih zvočil doda tudi nekaj trdega hrušča, ki se razliva čez semple, vse skupaj pa na trenutke spominja na domači duo Darla Smoking. Izstopa pa to, da MSC in the body na zvočni zapis uspešno preslikajo moč, ki poustvarja koncert v živo. To ne pomeni, da zvok ni izčiščen. V vsakdanjem življenju bi celo težko našli razločnejše šume, kar podkrepi impozantnost glasbe. Komadi torej niso le prostorsko polni in neposredni, temveč hkrati tudi srhljivo jasni. 

Težko je razločiti, kam so glasbeniki pomensko ciljali. A morda je spraševanje o tem odveč, saj se skladbe razlikujejo predvsem po vedno enostavnih ritmičnih vzorcih. Plesna štanca sloni na distorziranem basu, ki ga sekajo odrezana škripanja, v ozadju pa se odvija drug sloj, ki je trepersko hlapljiv in atmosferičen. Dvoplastnost je na skladbah, kot sta We Share Disbelief in The Ringing Bell of Sacrifice, tako očitna, da bi se vprašali, če si na tem dvojnem zmenku sploh vsi prizadevajo za isti cilj, medtem ko sta skladbi Inner in What Have I Let the World Make of Me skoraj povsem enotni. No, ta enotni cilj, ki nam s kričanjem podžiga hrepenenje, se kaj kmalu tudi izpoje, zato MSC in the body na srečo hitro zaključijo z živahnim raztrganim klubskim bengerjem PKK

Album je produkcijsko zanimiv in s tega vidika poslušalsko zahteven, čeprav dovoljuje tudi povsem površen prelet. Trdih klubskih ritmov telo preprosto ne zgreši. Odsotnost končne poante pa glasbeniki nadomestijo z mojstrsko dinamiko, kar namiguje na to, da so komade verjetno ustvarili bolj zase kot za svet, kar umesti naslov: I Don’t Ever Want To Be Alone. Glasba pomeni mučno spoprijemanje s tem strahom, ne pa pobega. 

 

Zeal and Ardor: Wake of Nation (Mvka, 2020)

Drugi kratki album oziroma EP, ki se bo zavrtel v današnji Tolpi bumov, je naslovljen Wake of Nation in prihaja iz Švice. Zeal and Ardor je bend, ki ga vodi ameriško-švicarski glasbenik Manuel Gagneaux. Bend je ob izdaji tretje studijske plošče tako po svetu kot v domači Švici že zelo dobro sprejet, je pa tudi eden redkih, ki danes še svira nekoliko prijaznejši metal s sodobnimi prvinami.

Wake of Nation je političen EP, ki naslavlja trenutno dogajanje v Združenih državah Amerike, predvsem rasizem in policijsko nasilje. V svoji drži so Zeal and Ardor suvereni in pogumni, predvsem pa bolj pronicljivi od podobnih kovinarskih bendov, ki po več desetletjih še vedno glumijo političnost, ker je bilo to v začetku tisočletja pač popularno. Ena izmed najočitnejših prvin, ki naj bi jo bend razvijal, pa je mešanje soula z black metalom. Zveni obetavno, kajne? Žal v praksi izzveni predvsem osladno. 

Smešno je, da je bend poimenovan avantgarden, če zveni star vsaj petnajst let, saj težko pričakovana medžanrskost spominja bolj na zlajnan hard rock s šlagerskimi napevi. Pa ni ta medžanrskost niti prijetna niti poglobljena, saj si kot nalašč izposoja prav najbanalnejše elemente obeh žanrov. Obstaja kar nekaj temnopoltih glasbenikov, ki so glasbo svojih korenin združili s trdim metalom v nekaj opojnega in zloveščega, a Gagneaux naredi prav nasprotno. Ne le, da so skladbe izmenjujoče se soulovske ali metalske; če se že prepletajo, se vedno izgubi privlačnost enega in drugega žanra. Kitarske pasaže ne peljejo nikamor, zborovsko petje se na celi plošči le enkrat stopnjuje v zanimiv trenutek sožitja sporočila z zvokom, besedila pa v poenostavljenih frazah lovijo kančke smisla, ko povezujejo črnsko tematiko s satanizmom brez pomembne introspektive. Obetaven komad Tuskegee je v konceptu albuma uganka, saj že v prvi polovici zveni generično, proti koncu pa se Manuel prelevi v Kurta Cobaina in še bolj zmede naše čute. Zaključni komad Wake of Nation poanto EP-ja sicer zadržano vtisne v naš spomin, a iz njega na žalost ne izbriše preostalih štirinajst minut.

Tudi spevnost ni rešilna bilka albuma, saj melodije po nekaj poslušanjih z izjemo obujene Nirvane na drugem komadu niso zapomnljive. Vsa močna motivika se porazgubi v nasilni vleki proti popu, ki se odraža v zategnjenih vokalih in zglajeni distorziji, zato tudi mesto na švicarskih glasbenih lestvicah ni argument za kvaliteto slišanega. Wake of Nation je glasbeni ekvivalent Milke s kečapom.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness