Sub Pop, 2013

V dobrih 25 letih delovanja so si Mudhoney zagotovili kultni status v sferi rockovskih godb. Nikoli jim ni zares uspelo, vsaj v komercialnem smislu ne, toda svoj zvok so razvijali kontinuirano in brezkompromisno. Nikoli se niso uklonili pohlepu populizma, ki je odplaknil njihove številne sodobnike. Ustvarjalni naboj je brstel, tudi v najtežjih časih. Svojo častitljivo obletnico praznujejo s svojim devetim studijskim albumom, in to pri založbi, ki je prav tako temeljno zaznamovala sodobno rockovsko ustvarjanje. Tudi Sub Pop praznujejo 25 let obstoja. Kako pomenljivo, obe zgodbi sta pustili neizbrisen pečat in obe zgodbi se neumorno razvijata tudi danes. Prav to potrjuje tudi album Vanishing Point.

Devet albumov v 25 letih res ni dokaz kakšnega količinskega presežka, toda vsak med njimi predstavlja svojevrstno nadgradnjo benda. Zvesti oboževalci so bili še najbolj skeptični ob albumu Since We've Become Translucent, ko so se Mudhoney leta 2002 vrnili po petih letih počitka. Nekako drugačen je bil od vseh predhodnih. Iskanje medsebojne energije se je takrat izvajalo na temeljih psihedeličnih eksperimentov. V tistem momentu je bend še raziskoval svoj na novo odkriti potencial. Zgodila se je zamenjava na bas kitari. Matta Lukina je zamenjal Guy Maddison. Bend je potreboval nekaj časa, da je ponovno zgradil kleno ritem sekcijo. Šibkejši psihedelični elementi so kmalu izpuhteli. Že na albumu iz leta 2006, Under a Billion Suns, so Mudhoney ponovno blesteli. Še odločnejši korak naprej je predstavljal album The Lucky Ones, ki so ga posneli leta 2008. Ponovno so se vrnili k svoji temeljni ostrini, ki jih je krasila na začetku devetdesetih let.

Vanishing Point predstavlja dodatno nadgradnjo zvočne prodornosti in odločno spogledovanje z zvokom, ki je bil tako značilen, drugačen in prepoznaven na njihovih prvih albumih. Razlika je le ta, da je postala produkcija na njihovih zadnjih treh albumih veliko bolj izpopolnjena. Mudhoney danes delujejo kot mogočen rockovski bend, ki ne pozna kompromisa. Ni se jim več treba dokazovati, kajti v svoji dolgoletni karieri so temeljno zaznamovali sodobno rockovsko izraznost. Ob poslušanju zadnjega albuma je mogoče čutiti čisti ustvarjalni užitek, ki ga izžareva njihova zvočna zgodba. Ta zgodba je trdna, ironična in osredotočena.

Uvodna skladba Slipping Away se začne s kompleksnim ritemskim uvodom bobnarja Dana Petersa, ki ga lepo dopolni zaokrožena basovska linija Guya Maddisona. Počasi se priključi tudi značilna, prodorna kitarska linija Steva Turnerja in tudi izrazno dovršen glas Marka Arma. Sredi skladbe se zgodi nepričakovan ritmični prelom Petersa, ki popelje celotno zasedbo v dokončno kitarsko eksplozijo. Tu ne manjka značilnega kitarskega "fuzza" in "feedbacka". V teh trenutkih pride do izraza njihova punkrockovska ostrina in garažnorockovska brezbrižnost. Album se nadaljuje s ciničnim "hitičem" I Like It Small, kjer pridejo do izraza spremljevalni vokali in ob koncu tudi vložki klaviatur.  Potem sledi ironično preizpraševanje Marka Arma o nevtralnosti, ki se izvaja na temeljih srednjega tempa ritem sekcije. S skladbo Chardonnay se vrnejo v svoje najbolj nabrušene punkrockovske trenutke in učinkovito obračunajo s sodobnimi bendi, ki se jim prilizujejo v zaodrju. Sledi prehod k bolj kompleksnim skladbam. Te se razvijajo na tipični Mudhoney zvočnosti. Med temi prav gotovo izstopa skladba I Don't Remember You. Služi kot udejanjenje današnjega odnosa Mudhoney do sodobne rockovse scene. Tu pride do izraza neobremenjenost benda z okolico. Prav vseeno jim je, kaj si kdorkoli misli o njih. Z veliko mero humorja in ironije se lotevajo odnosa do sodobnega sveta. Skozi celoten album je čutiti, da pri tem ustvarjalnem procesu neizmerno uživajo.

Mudhoney žgejo svojo glasno zgodbo in prav nič jih ne briga, kaj si mislimo o tem. Vseeno jim je, če jih obravnavajo kot le še ene starce rock'n'rolla. Prav imajo. Le kje so mlajši? So sploh sposobni ustvariti kaj podobnega? Vseeno jim je in morda prav zato njihova zvočna celota danes deluje močneje kot kadarkoli prej. Bend je tehnično dovršen. Ima super ritem sekcijo, odličnega kitarista in ekspresivno dovršenega pevca. Mudhoney imajo vse, kar krasi močno rockovsko zasedbo. Vanishing Point je odličen album, a poslušati ga je treba večkrat, pazljivo in tudi naglas.