RR GEMS, 2024

Muriel Grossmann v srednjeevropskem jazzovskem prostoru pravzaprav velja za prekaljeno saksofonsko ime. Že več kot dve desetletji se namreč povezuje z neštetimi glasbenicami in glasbeniki, z različnimi funkovskimi in jazzovskimi projekti ter tako imenovanimi projekti svetovnih glasb, z bolj ali manj pravoverno spiritualno jazzovsko maniro z določenimi odkloni pa svojo diskografijo polni od leta 2007, odkar je z lastnim kvartetom na samostojno pot stopila po izkušnji igranja z nemškim improvizatorjem, pianistom Joachimom Kühnom. Ta velikan je po besedah glasbenice v njej prižgal iskrico jazzovskega spiritualnega pustolovstva, ki tli še danes, in je pravzaprav odgovoren za njeno hiperprodukcijo, pravo eksplozijo komponiranja, ki se je doslej iztekla v šestnajst plošč oziroma v ploščo prav vsakega od zadnjih desetih decembrov. Grossmann v svojih bendih goji, kot že rečeno, relativno pravoveren spiritualni jazz, ki je zelo coltraneovski, zelo sandersovski, ni pretirano avantgarden, zahtevnejši sladokusci pa bi ga verjetno označili za neambicioznega, in podobno je tudi na tokratni plošči – The Light of the Mind.

Že od samega začetka, od leta 2002, je na glasbeni poti ob Grossmann njen kitarist Radomir Milojković, od leta 2014 dalje pa sodeluje z bobnarjem Urošem Stamenkovićem. V ta srednjeevropsko-balkanski miks je na zadnjh dveh ploščah primešan še Abel Boquera, katalonski klaviaturist, ki na plošči The Light of the Mind igra Hammond orgle ter Moogove in Fenderjeve sintetizatorje. 

Od relativno enostavne zasedbe dobimo tudi straight-ahead izdelek, na posluh preproste forme v šestih komadih, ki pa v odnosu s konsistenco, v kateri v zadnjem desetletju avtorica pravzaprav vztraja, predstavljajo nadaljevanje izrednega tempa in utrjevanje njenega stila, v katerem je prostora za spremembe malo. Toda prav s subtilnim slalomiranjem med stili na ploščah, z dodobra utečeno zasedbo in notranjo kemijo ter nesporno kvaliteto Grossman potrjuje, da v svojem vrhunskem igranju, v svoji samozavesti z glasbo ne more zares zgrešiti. Tako tokrat za spremembo v šestih skladbah, ki jih zaobjame z uvodnim in sklepnim zmagoslavnim štiklom Pointing Out, z Boquerino dromljajočo krajino v sredici albuma na piedestal postavi izrazito ritmično, enostavno, odrezavo fraziranje gotovo izstopajoče, zapomnljive skladbe Unison Unveiled, ki je z leve in desne obdano z zanjo značilnejšim spiritualnim sopihanjem. Ploščo spet odlikuje že omenjena kemija s kitaristom Milojkovićem, medtem ko je prispevek tolkalca Stamenkovića še ena v vrsti pravovernejših, izredno natančnih ritmičnih spremljav brez pretiranega izstopanja. Abel Boquera tudi na drugi plošči zapored glasbo Muriel Grossmann okrasi s subtilnimi, a vendarle bogatimi sloji legendarnih sintetizatorjev, ki jih uporablja za gosto tkane podlage, nad katerimi lebdi saksofonistka. Tej je vsekakor na plošči vse podrejeno, njen vrhunski, že preizkušeni talent pa dobro pripravljen teren še enkrat izkoristi do potankosti. 

The Light of the Mind, šestnajsta plošča saksofonistke Muriel Grossmann, torej zagotovo ni njena najprodornejša, a je še ena v vrsti plošč, katerim pravzaprav razen igranja že preizkušenih form in neambicioznosti ne moremo kaj očitati. Vsekakor ploščo in avtorico odlikuje prava virtuoznost in samozavest v vselej relevantni glasbeni formi, njena zasedba pa ji v tem sledi in z vsakim korakom postavlja temelje za njeno konsistenco.