Coil Records, 2019

V današnji Tolpi bumov boste slišali album Dolos britanskega elektronskega producenta Murla, izdanega pri njegovi lastni založbi Coil Records. In čeprav se nahajate v glavnem recenzentskem terminu glasbene redakcije, bi si danes še posebej želeli prečiti zvočno omejitev radia. Fora je pravzaprav v materialni predstavitvi Dolosa. Čeprav se nahajamo v času, v katerem prevladuje digitalno, in morda ravno zaradi tega, je možno opaziti trend po zaželenosti fizičnih izdaj. Nahajpane so bele vinilke, USB ključki vseh vrst in podob, QR download kode na rastlinah in majicah. V glavnem - svega in svašta. Današnja izdaja pa je specifično vezana na grafično novelo in umetniške printe. Murlo oziroma Chris Pell je ustvarjalno pot navsezadnje začel v ilustraciji. Tudi v tem primeru lahko rečemo, da gre za vrvohodca, ki želi balansirati prekarno željo po ustvarjanju celotnega izkustva.

Dolos je v prvi vrsti zgodba, ep o padlih bogovih, varljivem digitalnem svetu in romantizirani naravi. Zvok je večji od samega sveta, v katerem prebiva. Murlo oziroma njegov eskapistični karakter z albuma ima to srečo, da si lasti prekleto distinktiven zvok. Takoj razpoznavna bouncy bas linija ter švigajoči in zabavni sinti, ki jih ne gre pripisati nikomur drugemu, so na tem albumu izpiljeni do konca. Obenem smo lahko hvaležni producentovi več kot očitno povečani samozavesti glede nabora komadov. Jasno je, da se ne počuti več obvezanega svojim začetkom oziroma za klub pripravljenim bangerjem. To ne pomeni, da nismo dobili skorajda v karikaturo spremenjene malhe britanskih zvokov. Govora je seveda o bolj in manj očitnih referencah na bassline, funky, grime ...

Dolos je Murlo, ki ne deviira od že vzpostavljenega imidža, a svojo paleto razširi predvsem skozi pripovedovanje. Debitantska albumska dolžina dobro dene kinematografičnosti in nagnjenosti k dramatiziranju. Kar Murla ob vsem sklicevanju na literarno formo in mitologije rešuje pred stereotipičnostjo, je namreč  pomanjkanje dramskega trikotnika oziroma izpustitev klasično umerjenega uvoda, ki ga zamenja cikel med rejversko nabitimi štiklci in drhtečimi šlagerji. Ukvarjanje s takšnim na videz absolutno najmanjšim označevalcem poda odgovor na vprašanje, zakaj producentu uspe sfurat prej omenjeni karikaturistični zvok. Ob večkratni uporabi enih in istih tropov razpoloženjska razgibanost, ki odraža tematiko, album odreši dolgočasnosti.

Če te album ob prvem poslušanju čustveno izžame, pa se zdi, da ne bo prestal običajno hvaljenega testa časa. Ima enostavno več mesa kot kosti, ki bi mu ponujale solidno bazo. Z obveznim dodatkom, da to ne velja, če gledamo na medžanrsko aktualno jadranje, ki ga je Murlo sposoben. Če ga moramo popredalčkati, ga lahko umestimo nekam med najboljšim v Sinjin Hawk ter Zoro Jones na eni in Bicep na drugi strani. Popoidno obarvan zvok bo marsikomu preveč pocukran, a dobra drama je tudi sladko-kisla, takšna, ki se užitkarsko poigra in se ne jemlje preresno.