Že kar lep čas v Tolpi bumov nismo gostili kakega pravega punka in tokrat se bomo za ta greh poskušali vsaj malo oddolžiti s potentno dvojno dozo res surove punkčine. Najprej s kolumbijsko zasedbo Muro, nato pa še z Američani BIB.

Muro: Pacificar (Fuerza Ingobernable Discos/Adult Crash/Beach Impediment Records, 2020)

Muro je eden izmed aktivnejših bendov na sceni, predvsem v smislu nastopanja v živo. Njihova zgodba se je začela leta 2017 v Bogoti in istega leta je izšel tudi bendov odlični prvenec Ataque Hardcore Punk. Leto kasneje je ta prvenec doživel ponatis pri založbi Beach Impediment v ZDA. Poleg prvenca so takrat izdali še split z dansko zasedbo Zyfilis, v sodelovanju s prav tako dansko založbo Adult Crash. Plošča, ki se ji posvečamo tokrat, pa nosi naslov Pacificar in je izšla v sodelovanju z vsemi že omenjenimi založbami ter dodatno še v navezi z lokalno Fuerza Ingobernable Discos. Vsaka od vključenih hiš pokriva svoj kontinent, vsaka pa nastopa tudi z ločeno grafično podobo. Na voljo je torej več različic, kar naredi vse skupaj še toliko bolj privlačno za zbiratelje.

 

Bogota se vsekakor lahko pohvali z močno hardcore punk sceno. Poleg Muro od tod izhajajo še denimo Primer Regimen, Final, Dead Hero ter Abuso. Veliko bendov iz Bogote kroži okoli založbe oziroma tudi studia Rat Trap Records, v katerem večina omenjenih tudi snema svoje komade. V zadnjem obdobju je bilo očitno, da trenutna punk scena veliko svoje pozornosti usmerja k latino punk bendom. Ta trend je v tem času tudi nekako zamenjal hrupni d-beat oziroma trend klonov švedskega d-beata stare šole. Dejansko pa se glasba ni zelo spremenila; črpamo še vedno iz istega obdobja, spremenila se je le geografija virov. Surovi HC punk, tipičen za bende iz Južne Amerike, je med drugim paralelen tudi zvoku, ki smo ga v osemdesetih letih spremljali v Jugoslaviji in Italiji. Veliko takšnih vplivov torej slišimo tudi v godbi Kolumbijcev, ki se jim posvečamo tokrat. Določene skladbe, ki so nekoliko počasnejše, pa spominjajo tudi na tako imenovano gibanje UK82.

Po vsem, kar smo povedali, že mora biti očitno, da v primeru Muro ne gre za kak posebno inovativen bend, pač pa je to zasedba, ki v poplavi podobnežev na površje priplava predvsem zaradi pristnosti svojih izdanih posnetkov, ki delujejo izredno avtentično in bi jih zlahka zamešali s kakim starim bendom iz osemdesetih. Posnetki so torej surovi, delujejo, kot bi bili zares posneti v garaži. V njih je ogromno šuma, ki pušča vtis demo kasete. Pacificar je zelo intenzivna plošča, nabita z besom in hrupom. Vse skladbe so izrazito enostavne, vendar vsebujejo izredno domišljene kitarske linije. Hitro se vtisnejo v spomin, bodisi zaradi kitar bodisi zaradi enostavnih besedil oziroma refrenov. Pacificar je torej plošča za vse, ki hrepenijo po enostavnem in učinkovitem starem hardcoru, potencialno pa predstavlja tudi odlično zvensko scenografijo degenerativni realnosti, ki jo živimo.

BIB: Delux (samozaložba/Pop Wig Records, 2020)

Še druga tokratna večerna doza punka pa prihaja iz ZDA. BIB je bend iz mesta Omaha v zvezni državi Nebraska. Delux je plošča, ki je izšla pri založbi Pop Wig Records, ki jo vodijo posamezniki iz zasedb Turnstile ter Trapped Under Ice. Delux je prvenec zasedbe BIB, čeprav je ta svoj material začela v javnost lansirati že leta 2015. V letih po tem so izdali serijo demo posnetkov, EP-jev in kompilacij. Tudi BIB zaznamujejo surovi elementi hardcore punka, le da je veliko več pozornosti usmerjene na strukture skladb ter predvsem širšo paleto tempov in kitarskih zvenov kot v primeru Muro. BIB prej spominjajo na bende iz katalogov založb, kot sta Toxic State ali Lumpy Records. Kitare so bolj kot v agresivno distorzijo izraziteje usmerjene v značilen fuzz. Zato BIB lažje povežemo s sodobnimi hardocore bandi iz ZDA, kakršni so Pissed Jeans, Gag ali Lumpy & the Dumpers.

 

Žanrsko jedro njihove godbe vsekakor predstavlja hiter oziroma srednje hiter HC, v katerem se utelešajo izvrstni trenutki frustracije in jeze. Morda so najbolj zanimivi tisti deli njihovih skladb, ki so izraziteje pustolovski in v katerih se srečamo z največ dobrimi idejami, pa tudi tisti z mnogimi moduliranimi kitarami, kakršne na plošči Delux slišimo tudi v nekaterih počasnejših delih. Tudi če so te pasaže najmanj agresivne; ravno zato ustvarijo najizrazitejši kontrast. Ogromno k pravemu užitku ob poslušanju te plošče prispeva tudi vokal. Seveda je glas tu zavit v echo in ga zaznamuje starošolski pridih, ki ga danes praktično vsi pakirajo v svoje posnetke. A to v primeru BIB ni ključno, pomembnejše so različne kombinacije dretja in raskavega glasu z minimalnimi, vendar sladkimi melodijami.

 

Celotna plošča premore ogromno kontrastov. Med raznolikimi pristopi k delu z vokali, predvsem pa v smislu strukturiranja skladb, v katerih se tu-pa tu-pa ritmi prepletajo s počasnimi breakdowni v stilu stare šole bostonskega HC-ja osemdesetih let. Skladba Foreign States denimo res močno izstopa, zveni skoraj kot kak indie post-punk, a znotraj celovite podobe kontrastov na plošči Delux deluje preprosto perfektno. Kako se vso vključeno kontrastiranje sestavi skupaj na tak način, da funkcionira v popolnosti, je vsekakor najmočnejša plat plošče.

 

Če pa zaključimo še s primerjavo obeh bendov: oba benda predstavljata surovi duh bendov iz osemdesetih. Muro v svoji elementarnosti ponudijo učinkovit izdelek, ki je pristen in iskren. BIB pa kljub več kompleksnosti ne zataji svojih osnovnih korenin v HC-ju. Obe plošči sta polni jeze in nervoze.