Relapse Records, 2017

Onstran žanrskih zamejitev se je leta 2014 na Danskem rodil glasbeni projekt Myrkur; povila ga je ženska po imenu Amalie Bruun. Po zvočnem odtisu sodeč bi lahko rekli, da gre za projekt gozdne vile, ki združuje tradicionalna, ljudska izročila z nekoliko agresivnejšimi in temačnejšimi, kot sta recimo goth rock in black metal. Myrkur je v osnovi one woman band, Amalie namreč obvlada vrsto inštrumentov, vse od kitare do nyckelharpe, poleg tega pa še poje. Do zdaj je izdala en EP in dva albuma; EP Myrkur je izdala v letu 2014, album M leto kasneje, oba sta bila deležna dobrih kritiških odzivov. Odzivov, kakršnih pa po drugi strani žal ne moremo pripisati tudi nekaterim določenim  skupnostim. Vse od prve izdaje, sploh pa po ameriški turneji v letu 2015, je Amalie namreč začela prejemati sovražno nastrojena sporočila in celo grožnje s smrtjo. Jah, jebat ga, del black metal scene je vendarle še danes spran s precej disturbing, vprašljivo ideologijo, v kateri na žalost predvsem ni veliko prostora za samozadostne ženske.

Ne bomo moralizirali, kako se iz sovraštva ne more roditi nič dobrega, ker to preprosto ni res, predvsem tudi zato, ker se je kot posledica vsega gneva, ki se je lepil na Myrkur, v svetu pojavil njen najnovejši izdelek Mareridt. Mareridt oziroma po slovensko nočna mora, je album, ki najbolje opiše Amalijino post travmatsko stanje. Gre za izdelek, ki se je pravzaprav rodil iz bolečine, žalosti, zdravstvenih težav; Amalie se je v soočenju z vsem stresom, povezanim z grožnjami, srečala z motnjami spanja, natančneje s spalno paralizo. Da bi se soočila s svojimi nočnimi morami in jih tako omilila, je začela voditi dnevnik sanj, ki pa je kmalu postal tudi njen  vodnjak idej. Vse to je torej vplivalo na nastanek albuma Mareridt, ki je izšel letos septembra pri Relapse Records.

Album je izgrajen iz enajstih skladb, s kar petimi dodatnimi bonus skladbami pa predstavlja skoraj enourno glasbeno popotovanje. Večina skladb je pospremljenih z vilinskim sopranom naše protagonistke in tudi otvoritveni komad Mareridt tukaj ni izjema, že z drugim komadom Maneblot, ki je tudi eden izmed hitičev z albuma, pa Amalie nakaže tudi  svoj drugi pol, nasproten vsem konotacijam svetlega. Maneblot se namreč že v uvodu znebi vseh okov, prodre pa s pomočjo elementov, ki so še najprej značilni za black metal glasbo. Celoten izdelek ima sicer malo podobnih momentov, v večini gre pri Mareridt za nabirko skladb, ki so bolj ambientalne in umirjene, pospremljene z nadvse zasvojljivim vokalom.

Myrkur je ena izmed tistih, ki sicer bolj pripadajo nekemu, če že res obstaja, temnemu polu, a vendar se zaveda tudi dualizma. Če torej obstaja temačni pol, potem obstaja tudi svetlejši, in tako se tudi projekt Mareridt posveča obema ekstremoma. Zdaj na področju nekoliko mastnejših kitarskih rifov, ki jih obdaja tudi rezek krik, naslednji trenutek pa že na področju balade z barvo vokala, ki spomni na Lano del Rey, kot recimo v primeru skladbe Crown. Skratka, album je razgibana celota, ki vključuje številne elemente iz svašta žanrskih smeri, in ja, če to pomeni, da ni true black metal artistka, potem to pač ni, to niti ni bil njen namen. Vse od vsebinske naracije preko besedil pa do notranjih glasbenih struktur kriči, da ni še en trOO black metal band, pač pa je Myrkur, ki združuje njej ljube elemente iz posamičnih struj in jih po želji spaja s čimerkoli že.

Da pa ne bo pomote, ta bejba niti slučajno ni le osameli plavajoči napihljiv otoček, za seboj ima seveda celo četico vplivnih glasbenikov, ki jo podpirajo in ji pomagajo pri delu. Njenih plošč ni produciral nihče drug kakor Randall Dunn, ki je skozi leta sodeloval z izvajalci a la Sunn O))), Boris, Kinski, Wolves in the Throne Room, Earth in drugimi. Na albumu Mareridt pa se pojavi tudi lepo število gostujočih glasbenikov, vse od Chelsea Wolfe in Bena Chisholma pa do Aarona Weaverja, sicer bobnarja zasedbe Wolves in the Throne Room, ki je zanjo posnel skoraj celoten bobnarski repertoar s plošče.

Po večkratnem poslušanju se posameznik lahko izgubi med posamičnimi detajli te pripovedno-glasbene upodobitve bojev notranjih in zunanjih demonov, čeprav lahko rečemo, da sta daleč najopaznejši skladbi na albumu Maneblot in Ulvinde. Z vsemi informacijami na dlani pa vendarle zlahka zaključimo, da gre za tehnično dovršen izdelek, vsebinsko pa tako ali tako govori že sam zase, torej kriči misli in refleksije Amalie Brunn, ki so glede na slišano uspešno razrešile vse bolj ali manj notranje razjede.