Nørbak: FLESH TO ASHES

Recenzija izdelka
12. 2. 2021 - 19.00

Warm Up Recordings, 2021

 

Če rejv kulturo karikiramo skozi oči kritikov, ki ji že a priori niso najbolj naklonjeni, se ta v času svetovne krize res ni izkazala za najbolj “evolucijsko napredno”. Kljub poskusom ohranjanja človečnosti, k čimer v spremnih besedilih albumov, naslovih komadov in izjavah za javnost pozivajo mnogi producenti in organizatorji dogodkov, se je diskrepanca med pripadniki scene le razširila. V preteklih mesecih je bil namreč marsikateri vernik deležen razočaranja s strani soplesalcev, ki so se z udeležbo na ogromnih zabavah in kršenjem zdravstvenih smernic znašli na etično spolzkem terenu.

Po drugi strani pa se nam na prvo žogo lahko zdi pristranski celo sam akt opevanja tistih klasičnih repetitivnih ritmov, ki se ne glede na vse poskuse virtualne prilagoditve lahko domnevno v polni meri izrazijo le skozi pristno medtelesno interakcijo na plesišču. V tem smislu žal plesna elektronska glasba res malce zaostaja za godbami drugih žanrov, ki skušajo poslušalstvo o aktualnih družbenih problematikah ozaveščati z radikalnimi transformacijami zvočnega tkiva ali zunajglasbenimi praksami. Zavoljo vsega naštetega se je del producentov med pandemijo distanciral od plesne scene in lastnega ustvarjalnega fokusa. 

Vendarle je sla po divjanju močno zaznavna tudi na socialnih omrežjih, zato ravnodušno trditi, da plesna glasba sama po sebi ne vsebuje tiste protestniške sile, lahko zgreši bistvo skupnosti, ki jo določa ravno glasba. Med vsemi odtujitvami od običajnega pa se najdejo tudi tisti, ki pripravljajo bodoča zvočna orožja. V to kategorijo spada tudi današnji prvenec, ki v duhu producentovega optimizma cilja na čim hitrejši razpust glasbe po klubovjih. Do takrat pa nam sicer preostane le teptanje domačega podna. Ali drugače rečeno – vključitev tega v vsakodnevno rutino. 

Na današnji klubsko obarvani večer bomo torej prisluhnili desetim novim komadom nadebudnega španskega producenta Arturja Moreira oziroma Nørbaka. Gre za DJ-ja in producenta, ki je v preteklosti že izdajal pri založbah, kot so PoleGroup, Modulars in Semantica. Album Flesh To Ashes pa je bil izdan januarja letos pri založbi Warm Up Recordings, ki jo vodi eden izmed veteranov prvega vala techna v Španiji – Oscar Mulero. Kot je na Radiu Študent v preteklosti že razjasnil kolega Žiga Petrič, gre v primeru španskega techna predvsem za izoblikovanje specifičnega zvoka, za katerega je značilna čistunska produkcija, ki se navsezadnje odraža tudi v vseh izdelkih, izdanih pod okriljem Mulerove založbe.       

Pri Nørbakovi najnovejši stvaritvi ne gre le za še en razbijaški techno šamar, ampak za celovit in večplasten album z umetelno oblikovanimi posamičnimi elementi, ki se poganjajo, sesuvajo in ponovno gradijo. Kljub bogati zvočni sliki in stilsko precej raznolikim komadom se zdi, da noben element ni odveč, še posebej pa uživamo ob kristalno jasni sliki, ki nam jo omogoča dober zvočni sistem. Kljub temu, da se na albumu znajdejo izrazito dinamični komadi, kot sta na primer Collective Disbelief in Deductible Ethic ter groovy Genesa, pa nas na prav prijetno hipnotično vožnjo odpeljeta Rune Value ali Flesh To Ashes, ki s sicer precej preprostim piskajočim blipom v naši mentalni predstavi ustvari večdimenzionalni točkovni prostor.

Album je kljub klubski usmeritvi vendarle dovolj zanimiv tudi za domače konzumiranje – kot ozadje ob opravljanju vsakodnevnih opravil ali pa tisto pozorno poslušanje, ob katerem bomo cenili še uvod in zaključek. Ker nam ne preostane drugega, kot da se že v tem času nadejamo duha protestniške glasbe, ki ga bomo potrebovali za prihodnost, lahko vsaj ločeno skačemo po stanovanjih in glavah ter na ta način podpiramo produkcijo plesne glasbe. Ker je čakanje res večni prerogativ vsake oblasti oziroma tisočletna zabava človeštva, kot se je nekoč posrečeno izrazil Barthes, in ker je stanje klubske slike še vedno precej slabo, ne škoduje na subverziven način odkriti sebi primerne rutine. To monotonost torej lahko lajšamo tudi s kvalitetno repetitivno glasbo in prikimamo tistim, ki pravijo, da je rutina dobra za duševno zdravje, ter dodamo, da techno ni nič drugega kot rutina, ki si jo izberemo sami.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.