Ninja Tune, 2023

V Tolpi bumov gostimo glasbo Londončanke Nabihah Iqbal, umetnice, ki sooblikuje sodobno britansko elektronsko sceno. Vodila je gostujoča predavanja na Royal College of Art in radijske oddaje na BBC-ju, še vedno pa pripravlja oddajo na radiu NTS. Povrhu je pripravila tudi glasbo za Turnerjevo nagrado za sodobno umetnost, sodelovala pri razstavah in bila še gostujoča umetniška vodja letošnjega Festivala Brighton.

Umetnica, kustosinja in predavateljica, ki že od začetka polni prizorišča v Angliji in širše s sanjavo pop elektronsko fuzijo, je pomembnejši preboj dosegla leta 2017 z albumom Weighing of the Heart, sedaj pa se je njena dream pop paleta bolj ali manj razigranih melodij z novim albumom preoblikovala v razmislek o težavnem letu 2020, ko je po vlomu v njen studio in zlomljeni roki sledil še nujni let v Pakistan zaradi obiska bolnega dedka. Toda ves ta kaos se je pravzaprav izkazal za nepričakovan blagoslov, ker je zaznamoval blažji obrat v njenem ustvarjanju in drugačen pristop h glasbi. Zaradi izgubljene glasbene opreme iz studia je bila prisiljena k vrnitvi k enostavnejšim zvokom, ki jih do zadnje plošče ni veliko uporabljala. To ji je omogočilo vtis intimnosti in odprlo pot do odkritja ter izražanja občutkov in bistva, ki ga je spoznala skozi stiske in nove glasbene izkušnje.

Na albumu čutimo intenzivno melanholijo, ki jo objemajo rahločutne, akustične melodije. Toda Iqbal se nikakor ni poslovila od svojega nežnega elektronskega zvoka. Nove teme, ki jih srečamo na albumu, so ovite v nežno harfo in akustično kitaro in zagotovo prispevajo k temu, da Iqbal dojemamo kot zrelo glasbenico, zmožno poigravanja z zvokom. Cona udobja, ki je zanjo elektronika, ni omogočala dovolj prostora za pogum in korak globlje v eksperimentiranje z novimi zvoki, ki bi vodili v kreativnejši, popolnejši izraz. To preizkušanje se kaže predvsem v komadih, kot sta denimo Lilac Twilight in Tender Victory, ki od večine ostalih komadov z albuma odstopata zaradi izrazite uporabe akustične kitare. Poleg tega, da ploščo zvočno dopolni, ta novost obogati muziko tudi v vsebinskem oziroma sporočilnem smislu. Doda ji določeno plast sentimentalnosti, ki jo tovrstna plošča o preizpraševanju notranjih nemirov tudi potrebuje.

Skladbi Sunflower in Gentle Heart kljub uspešnemu spogledovanju z dream popom in kombiniranju melanholije z živahnostjo elektronike delujeta podobno s suhoparnimi besedili, kar nekoliko zaduši raznolikost albuma. Izjema je skladba This World Couldn't See Us, ki se zvočno in tudi z besedilom najbolj približa temu, kar bi album kot celota najbrž moral predstavljati – skrbno uravnoteženo čustvenost in izrazitost elektronike, ki je je glasbenica že nekaj časa vešča. 

Glede na to, da si je Nabihah Iqbal prvič upala združiti morda na videz nezdružljivi čisto akustiko in elektroniko, je kljub nekaterim pomanjkljivostim naredila pomemben korak v svojem glasbenem udejstvovanju. Vsekakor si prizadevanja glasbenice zaslužijo pohvalo, ker je nova plošča znatno zanimivejša od prejšnje prav zaradi opaznega vključevanja melodičnosti akustike v svet elektronike. Dreamer tako predstavlja smerokaz v razvoju glasbenice in njenem pogumnejšem glasbenem raziskovanju v prihodnosti.