Apollo, 2015

27-letna mladenka mešane, pakistansko-norveške krvi, ki je preživela otroštvo v samoti in monotonosti majhne severno angleške obmorske vasice, se predstavlja z drugo ploščo Fast Food. Po prvi, v kateri je na vpogled postavila travmatične izkušnje duševnih bolezni in samomor prijateljev, v drugi postavlja na ogled še živeča razmerja in ljudi, skladbe na drugi plošči namreč tvorijo serijo zvočnih portretov.

Nadine ponovno sodeluje s producentom Benom Hillierjem, ki je med drugimi tudi produciral zadnje albume Depeche Mode, Elbow in Blur. Ben poleg producentskih del očitno vpliva tudi na velik del celotne podobe njene glasbe, saj Nadine označi njegovo vpletenost kot sodelovanje, ne le kot samo produkcijo. Brez njegove taktirke bi, kot pravi pevka, to bila glasba druge skupine z drugim imenom.

Najnovejši izdelek je za razliko od prvenca »Love your Dum and Mad«, katerega skladbo poslušamo v ozadju, nastajala z mislijo na skupino, soglasbenike. Tak zvok se je nakazal tu in tam pri posameznih skladbah na prvem albumu, koncertiranje v živo z bendom pa je predstavilo in odprlo glasbenici dimenzije skupinskega zvoka. Medtem ko se prva plošča, še posebej v drugi polovici, prevesi v klavirske balade, pa so sedaj glavni akordični instrument kitare. Da ne bo pomote, glasbeničina estetika z mehkim temnim vokalom se ni prav nič spremenila, sprememba zvoka od enega k drugemu albumu je bila rahla in je ohranila sredico. Kot v enem od intervjujev Nadine omeni Interpolovo zasidranost v zvoku in pravi, da je ravno to njihova odlika. Na neki način se tako tudi sama, vsaj iz zvokovnega vidika, giblje v precej jasno zastavljenem zvoku, ki kljub spremenjenim naborom inštrumentov in razmerij, ostaja enak.

Glasbenica se ponovno postavi, vsaj na izpovedni ravni, v območje neugodja, vendar je ta na neki način veliko bolj umirjen, samozavesten, tako da že skoraj zapade v udobje. In če je kaj odlika albuma, je to ravno njena suverena drža v tem, da pove, in to precej direktno, preproste resnice, njen dih človeških odnosov. Žal se ta suverenost pretirano udomači v precej enostavnih zvočnih in nič kaj razburljivih formah. Aranžmaji in celoten zvok zvenijo nekam zadržano oziroma preveč usidrano. Malo razpuščenosti bi zagotovo veliko bolj podprlo tudi tisto pripovedno neudobje, ki ga vzpostavlja z vokalom in besedili.

Tematsko je album zelo neposreden. Nadine je preprosto morala predelati nekaj razmerij in iz tega so nastali komadi - preprosti, iskreni, brez olepševanj, skrivanj in okraševanja. Vendar tudi brez velikih pretresov. Tudi kadar žametni glas prepeva o razdeljeni ljubezni, se to ne sliši pretresljivo, ampak sprijaznjeno.

Zvok na albumu zna biti udarno rokerski. Rahlo navdahnjeni punkerski bas in bobni ter distorzirane kitare napolnijo in dobro podprejo izpovedi, vendar tudi tukaj umanjka mladostna nekonvencionalnost, vzhičenje in zaletavost. Zaradi prej omenjenih dejstev in tudi svetle melanholije ter ustaljenosti, ki veje iz glasbe, so recenzentki primerjave z Nickom Caveom in PJ Harvey nedoumljive. Omenjena namreč zvenita veliko bolj robustno, prvinsko in razdraženo ali pa na drugi strani veliko bolj žalostno in temno. Četudi album na čase zveni nesrečno, pa niti malo ne dosega stopnje dramatičnosti Scotta Walkerja, ki ga Nadine označuje za navdih. Album se bolj vrti okrog ustaljenosti, morda že dolgčasa, če ponovimo mantro z njega: »There is nothing else to do, but falling in love«.

Na drugi plošči se je Nadine zagotovo izkazala kot uspešna piska in aranžerka, vendar je na žalost s pretirano konvencionalnostjo in željo približati se širšemu delu poslušalstva izgubila intrigo. Spevnost in priljudnost glasbe je postavila v ospredje in to je naredila uspešno. Glasba je nežna, odrasla, ženstvena, melodičena in zelo »classy«. Kako da ne bi bila (?!), če pa v skladbi Divided pove: »My mom would be so ashamed of me if I didn't act in a kind of classy way«. Fast Food vsebuje kar nekaj iskrenih in čudovito sladkih trenutkov, vendar pa z njimi kot tudi z nobeno hitro hrano ne gre pretiravati.