V Tolpi bumov predstavljamo glasbo kalifornijske powerviolence in hardcore zasedbe Nails, album Every Bridge Burning, ki je izšel konec avgusta letos pri založbi Nuclear Blast, in newjerseyjsko hardcore punk senzacijo Gel z EP-jem Persona, ki je izšel sredi avgusta letos pri založbi Blue Grape Music.

Nails: Every Bridge Burning (Nuclear Blast, 2024)

Nalijmo si čistega vina – ljudje smo pogosto sužnji lastne preteklosti, večno ujeti v pretekla stanja identitete, zlasti ko gre za oblikovanje našega glasbenega okusa. Glavni krivec za to je nostalgija. Nenehno nas vleče nazaj in močno sooblikuje, kaj poslušamo in kako doživljamo glasbo. Navadno sta nam nehote ponujeni dve možnosti; bodisi se utopimo v preteklosti, kot priča čedalje bolj razširjen trend, ko uveljavljeni bendi podležejo in kasneje tudi potonejo v primežu nostalgije, ali pa se tega nevidnega cikla zavemo in znanje o tem obrnemo sebi v prid. Nails je ena takih zasedb.

Kalifornijski hardcore punk in powerviolence bend Nails se že od samega nastanka leta 2007 zaveda učinka nostalgije in tako spretno zveni hkrati poznano oziroma domače in dovolj v koraku s časom, da bi nekoč trojico, danes kvartet z lahkoto uvrstili med vodilne grindcore, hardcore in powerviolence zasedbe zadnjih petnajstih let. Njihova zgodba se sicer ni začela tako jasno začrtano, kot smo jo do sedaj predstavili. Osnovno poslanstvo zasedbe je bilo že od samega začetka precej preprosto: delati glasbo za jezne ljudi. Frontman, kitarist in ustanovitelj zasedbe, Todd Jones, je pred nastankom benda igral pri podobno vplivnih hardcore in thrash veljakih ameriške vzhodne obale, bendu Terror. Jones je Terror pomagal soustanoviti, posnel je domnevno njegov najbolj brutalni plošček Lowest of the Low in se kasneje odločil zasedbo zapustiti zaradi takratnega prehudega urnika turnej. Nekaj let kasneje je iskrica znova vzplamtela, jeza se je samo kopičila in iztržek je bil album Unsilent Death, prva plošča zasedbe Nails. Ob izidu, pred dobrimi štirinajstimi leti, je močno razburkala podtalno ameriško hardcore in grindcore sceno s svojim brezkompromisnim zvokom, ki bi ga najlažje opisali kot brutalni napad mamuta, če bi ta bil ogromen Marshallov ojačevalec, krvno povezan z bolestno hripavim efekt-pedalom HM-2.

Povratniška, letošnja plošča Every Bridge Burning je tako v stilu omenjene nostalgije – če ne zaradi same sebe, pa bolj kot ne spomin na dneve neusahljive jeze posameznika – zvočna replika debitantskega albuma zasedbe, s katero prenovljeni bend svetu predaja isto sporočilo kot tistikrat: pripravite se, ker smo hudičevo jezni. Intenzivnost in agresivnost plošče, ki se tokrat bohoti s še več skompresiranimi kitarskimi efekti, daljšimi pasažami, celo kitarskimi solažami in še hitrejšimi bobni, ni zgolj produkt nostalgije članov po »zlatih jeznih časih« benda, temveč je začuda pristna in izvira iz Jonesove nerešene frustracije s prejšnjimi člani zasedbe, ki so jo leta 2017 po hitrem postopku zapustili. Kdo bi jim sicer zameril. Todd je namreč znan kot precej trmast pisec in vizionar, ki v svoji zasedbi ne dopušča preveč ustvarjalne svobode osebam, ki niso on. Toda bendu zaradi tega nikoli ni primanjkovalo koherentnosti in zagona, ki bi ga gnal k vedno ekstremnejšim glasbenim izrazom. Prav nasprotno, prignal ga je v višave takratne ekstremne glasbene scene.

Plošča Every Bridge Burning je sestavljena iz desetih komadov in je dolga okvirno 17 minut in 44 sekund. Gre torej za doslej drugo najdaljšo izdano ploščo benda Nails, ki je več kot dovolj dolga, da si človeško telo fizično odpočije od celostnega poslušanja. Plošča vsebuje hitre in neutrudljive skladbe, katerih silovitost je mestoma prav strašljiva, postavljene pa so v nenavadno zvočno ravnovesje z občasnimi počasnejšimi skladbami. Počasnejše komade polnijo mojstrsko zapomnljivi kitarski rifi, ki vplive črpajo iz velikega števila podtalnih žanrov ekstremne kitarske glasbe.

V osmih letih po izidu dobro sprejetega tretjega albuma You Will Never Be One of Us do zdajšnjega je bend prenehal z delovanjem in se s soljo na ranah poslovil od izvirne zasedbe. Vrnil se je obogaten z vrhunskim bobnarjem Carlosom Cruzom iz Warbringer in Hexen, odličnim kitaristom Shelbyjem Lermom iz Ulthar in Thanatotherion, zanesljivim basistom Andrewem Solisom ter zopet voljnim in »razpizdenim« Toddom Jonesom. Skupno igranje se je izteklo v album, ki ne samo da poskuša poustvariti famo prve plošče, želi jo prav prevratniško vreči s piedestala. Temu botruje tudi dejstvo, da je zadnji album kompozicijsko najbolj dodelan izdelek benda doslej, slišimo lahko celo vplive starost in nekdanjih prvakov umazanije in hitrosti – Motörhead.

Ali je plošča Every Bridge Burning grindcore mojstrovina, ki smo jo čakali vse od leta 1989? Odgovor je preprost – ne. Ali bi se lahko potegovala za prestižni naslov najboljše plošče leta? Objektivno gledano tudi – ne, je pa to plošča, ki je bila namenjena predvsem preusmerjanju preostale frustracije frontmana v glasbo. Ni bila ustvarjena z namenom, da bo čez stoletje na zaprašeni polici ameriške Kongresne knjižnice stala ob boku največjih glasbenih mojstrovin našega časa, temveč da bo na bodočih koncertih, natančneje, v bodočih mošpitih povzročila čim večje puščanje krvi in znoja udeležencev.

Gel: Persona (Blue Grape Music, 2024)

Marsikdo si je ali si še vedno želi, da bi v svetu pustil tak ali drugačen, predvsem pa trajen pečat. Toda relativno nedavno so bili večinoma vsi zgodovine vredni poskusi zasenčeni zaradi neljube pandemije virusa, ki so mu nadeli nič kaj zastrašujoče ime. Kakšno vezo ima pandemija z newjerseyjskim hardcore punk bendom Gel in njihovim novim EP-jem Persona? Pravzaprav veliko. Prav daljša prisilna zaprtost družbe in ad hoc digitalno prenašani koncerti so namreč pripomogli k razrasti upornosti pri mlajši generaciji, kar je vodilo k preporodu hardcore punk scene.

Digitalna vidnost in takojšnja prenosljivost glasbe sta velik del formule bliskovitega uspeha benda Gel. Od nastanka leta 2018 se je kot stranski projekt članov powerviolence ansambla Sick Shit – kitarista Matthewa Bobka in bobnarja Zacha Millerja – po nekaj EP-jih, enem splitu s Cold Brats in odlični lanski debitantski plošči Only Constant, prelevil v eno bolj prepoznavnih ameriških hardcore zasedb zadnjih let, če zanemarimo nedavno razpadle in morda bolj podzemno delujoče, toda vseeno kultnejše in meje-premikajoče hardcore navduševalce Gulch.

Po univerzalno čislanem sprejemu lanske plošče Only Constant in izredno delavni koncertni etiki so Gel postali obraz marsikatere punk in alternativne revije ali druge podtalne digitalne vsebine. To jih je s pomočjo videovsebin ob boku močnih izdelkov izstrelilo v globalno hardcore punk sfero, zato je odhod soustanovnega člana in bobnarja Zacha lansko leto za bend vsaj deloma postala prelomna točka v njihovem delovanju. Prehod med prejšnjim in zdajšnjim tolkalcem Alexom Salterjem, ki je bend na lanski turneji z Drain spremljal kot bobnarski tehnik in je zaradi poznavanja repertoarja lahko zadnji trenutek vskočil v čevlje odhajajočega bobnarja, je stekel zelo gladko. Še več, na najnovejšem izidu benda ta tranzicija sploh ni opazna.

Najnovejši EP je za mnoge starejše oboževalce naznanilec začetka propada zasedbe, toda ker seveda ne moremo verjeti na besedo vsakemu užaljenemu fenu, ko se omiljenemu bendu godi preveč dobro za njihov okus, je treba najnovejšemu posnetku zasedbe prisluhniti večkrat, da dobimo bolj pregleden vtis o samem izdelku. In kakšen izdelek to je. Če se obregnemo ob prej obravnavani bend Nails, je avgusta izdani EP Persona verjetno najboljši izdelek hardcorovcev z vzhodne obale do sedaj.

Persona je tiste vrste posnetek, za katerega se kasneje izkaže, da je bil za bend prelomen. Ne samo, da je zasedbi uspelo ohraniti že prej uspešno posneto surovo energijo benda – vokali Sami Kaiser zvenijo najbolje doslej – suvereno do jaja, stopili pa so celo korak naprej in počasi začeli širiti svojo žanrsko kletko, s katero so se okitili leta 2018. Bend je na točki, ko je po neštetih krajših turnejah po Združenih državah pristal na večjih evropskih festivalih, začel utelešati samozavest, ki je glasbeniki pred tem še niso uspeli prikazati. Nekateri bi lahko to zmotno zamešali s plehko aroganco, vendar bi ob tem spregledali ključni namig o organski rasti zasedbe, ki se najbolje izkaže na aktualnem izidu, na katerem so preskoki med žanri bolj očitno pretočni kot pri bendovih scenskih sovrstnikih Scowl, Drug Church ali Spy.

EP Persona zasedbe Gel je izdelek, ki nas predrami, čeprav tega nismo želeli. Je utelešen posnetek koncepta Senčne osebnosti Carla Junga, če bi ta popival cele dneve pred Walmartom, taboril v najbližjem javnem parku, se občasno skregal s krajevnimi policaji in se vsak teden udeleževal alternativnih koncertov. Persona je prehodna plošča benda iz preprostega, uličnega in pristnega hardcore punka v taisto neizprosno, a vseeno bolj produkcijsko in kompozicijsko dodelano glasbo z globljimi glasbenimi vložki. Hardcore se je spremenil in Gel se lahko pohvalijo, da so imeli pri tem vsaj en prst vmes.