* NAJ TUJE TOLPE BUMOV 2016

* NAJ DOMAČE TOLPE BUMOV 2016

David Bowie: ★ (Blackstar) (ISO/Sony Music/Menart, 2016)

(iz Tolpe bumov z dne 14. januar 2016)

Ni več ostalo prav veliko balasta, s katerim bi lahko zapolnili biografske niše vplivne enigmatične ikone. Bowiejeva ekstravagantna pojavnost je obenem odstirala njegovo naravnanost k tajnosti in ohranjanju zasebnosti. Pri svojem ustvarjalnem udejstvovanju je navadno svoj neposreden in odprt značaj potisnil na stran in se hudomušno posluževal raznih trikov in odvodov, s katerimi je svoje sledilce speljal na drugo stran njihovih pričakovanj – kot to denimo počne tudi Scott Walker. 

Vsak morebitni smisel, ki ga sam nikoli niti ni iskal, je vedno podredil intelektualnim kritikam, ki jih je izražal bodisi skozi imidž bodisi skozi družbeno angažirano poezijo. Tako je bila tudi plošča »★« tik ob izidu s strani uveljavljenih kritiških medijev razumljena kot uglasbeni dokument, ki se sklicuje na ISIS, terorizem in sorodne tematike. Tragični dogodek 10. januarja je v naslednjih dneh izsilil povsem drugačne interpretacije in post-recenzije.

Žanrsko izjemno fragmentiran diskografski opus, ki se je vselej zdel izvenzemeljski in surrealističen, je zaključil s petindvajsetim studijskim projektom »★«, ki ga je s svojim dolgoletnim sodelavcem Tonyjem Viscontijem pričel snovati že ob koncu leta 2014. Plošča »★« je zlitje melanholičnih vibracij z jazzovskimi primesmi, ki vsiljujejo prizemljenost, kakršne pri Bowieju doslej nismo bili vajeni.

Po drugi strani smo vajeni njegove inklinacije k zvočnemu raziskovanju in eksperimentiranju, ki je na plošči nedvomno prisotna. Kakršnikoli poskusi žanrskega opredeljevanja plošče so praktično brezpredmetni, saj Bowie že znotraj posamičnih skladb neprestano preskakuje med najrazličnejšimi slogi, tako v vokalnem kot instrumentalnem smislu. Skladba »Sue (Or in a Season of Crime)« vzbuja zvočne asociacije na Walkerjev »Tilt« ter na zgodnja Wilsonova dela, medtem ko je v »Girl Loves Me« izražen neposredni vpliv izvajalca, s katerim se je Bowie v zadnjem obdobju močno spogledoval. Visconti je v enem izmed intervjujev pojasnil, da sta se z Bowiejem tekom snemanja zadnje plošče praktično zadevala s poslušanjem Kendricka Lamarja, da bi iz podzavesti čim bolj izkoreninila rock'n'rollovske sheme.

Kar na plošči »★« ostaja tipično Bowiejevsko, je njegov nezgrešljivi vokal, medtem ko so drugi zvočni elementi močno vpeti v jazzovske in progresivne teksture. K spremembam je podvržena tudi sama ideja o novem projektu. Za razliko od prejšnjih plošč, ki so na različne načine vzbujale neko distanco, odtujenost, nedoumljivost, eksotičnost in izumetničenost, je »★« mogoče razumeti kot sredstvo demitizacije vplivne kulturne figure. Z novim projektom se je iz postmodernističnega bitja prelevil v osebnost, ki jo lažje razumemo, z njo sočustvujemo in se z njo celo istovetimo.

Za razliko od številnih glasbenih ustvarjalcev, ki so s svojo smrtjo postali mit, je Bowie bil mit in nedotakljiv markanten lik že tekom svojega življenja. Njegovi glasbeni projekti so bili vselej del imaginarija, ki se ga je nadejal v posamičnih ustvarjalnih fazah. Njegova dela je mogoče razumeti kot  nekakšen avdio-vizualni mozaik prežetih in sodobnih trendov, ki so se manifestirala v njegovih studijskih projektih in vzporednem oblikovanju multiplih umetniških identitet. Zaradi njegove izrazne posrednosti nobeno od njegovih del ni imelo oprijemljivejšega konteksta, temveč so se navdušenci in kritiki vselej utapljali v spekulacijah, ki jih Bowie iz čiste zabave ni zanikal ali potrdil.

Projekt »★« si je Bowie zamislil nekoliko drugače.  Z Viscontijem se ga je lotil že pred uradno postavljeno zdravstveno diagnozo, za katero so vedeli le najbližji svojci. Temačnih sedem skladb s plošče je nastalo v tem duhu, vendar je njihov pomen postal jasen šele po njegovi smrti. V uvodni skladbi opeva soj osamljene sveče, v katerem poslednjič vidi oči svoje muze. V skladbi Lazarus nastopi kot protagonist, ki je izrazito neposreden z izkazovanjem svoje ranljivosti. Nedotakljiva mitična pop ikona se je po koščkih sestavila nazaj v človeško podobo, ki sta jo prežemala strah in osebnostna kriza.  V »I Can't Give Everything Away« se zave neprecenljivosti življenja, ki si ga je ustvaril in ga še ni bil pripravljen pustiti za sabo. 

Bowie je osebni spopad s smrtjo premišljeno integriral v zaključek svojega ustvarjalnega opusa. Plošča »★« ni predstavljala le njegovega pribežališča, kjer bi se lažje spoprijemal s tem, kar ga čaka, temveč je opravila tudi funkcijo poslovilnega  darila njegovim sledilcem. Obenem je njegovo pričakovanje smrti mogoče razumeti kot le še eno od njegovih ustvarjalnih faz, saj nikoli doslej ni deloval tako trezno, rutinsko in prizemljeno. Njegova smrt je postala nekakšen bonus track plošče, ki jo je tokrat želel postaviti v smiseln kontekst. Ali pač ne?