Natalie Beridze: Mapping Debris

Recenzija izdelka
9. 8. 2021 - 19.00

Monika Enterprise, 2021

Za Natalie Beridze ni dovolj, da se preteklosti le spominjamo. Z devetim albumom Mapping Debris koplje po bolj in manj materialnih najdiščih svojega ustvarjanja ter ponovno kategorizira, selekcionira in čisti domovanja svojih stvaritev, zgodovino pa oblikuje v nekaj novega. 

Gruzijski umetnici, ki se je kot multi- oziroma tudi video ustvarjalka prvič predstavila na začetku tega tisočletja v okviru skupine Goslab, zvok že dolgo predstavlja oblikovno materijo. V 20 letih delovanja se je ta manifestirala v različnih stilih, delno skladno s časom in delno skladno s Beridze kot kreatorko. Tuj ji ni techno, niti pop oziroma elektronsko kantavtorstvo ne, kakor tudi ne sodobna klasika, elektronska eksperimentala ali zvočno oblikovanje. V koronski epidemiji je, kot vsaka slehernica, našla priložnost za pogled nazaj in raziskovanje sledov shranjenega.

Uporaba starega materiala za sveže izdaje pa za graditeljice lastnih digitalnih obličij pravzaprav ni tako neobičajna kot pri kakšnih drugih glasbenicah. Artefakte, ki so bili ob stvaritvi neprimerni zaradi nevšečnosti, nedokončanosti, neustreznosti za objavo v sklopu načrtovane izdaje ali le zaradi tega, ker zanje ni bil pravi trenutek, Beridza po logiki izbrisa časovne in prostorske komponente – kar spremni tekst označi za dematerializacijo – preiskuje in reciklira. Osnovno stanje raztreščenosti povzema albumsko poimenovanje Mapping Debris, termin, ki se uporablja pri raziskovanju letalskih nesreč za proces zbiranja fragmentov razbitine z namenom, da bi ugotovili vzrok nesreče. 

Čeprav album ni rekonstrukcija, temveč nova konstrukcija, je pri njem, tako kot pri nesreči, udeleženo nasilje. Izbira, kaj odrezati, kaj pustiti ter kako spremeniti, razburi status quo; in vsaj kakor se prikaže na Mapping Debris, je oživitev vedno burna. Najnovejša izdaja Beridzeve izkaže najdrznejši pristop zaradi tehnično odličnega spajanja različnih žanrskih elementov. Če so bile prejšnje izdaje oblikovane z linearnim stilskim fokusom, tokratno kolažiranje predstavlja spajanje žanrskih organov – melodij ambientale, pripovedne besede kantavtorstva, globino in temačnost techna v izredno zvočno dizajnirano telo. Njegove žile in mišice, ki povezujejo umetelno strukturo, predstavlja implicitna tema spomina.

Posvetilo umetničinim preminulim staršem, izpostavljen proces raziskovanja nesrečne preteklosti, seciranje digitalnega arhiva. Ploščo je možno brati kot subjektivno spopadanje Beridze z lastno zgodovino preko same sebe, a – v nasprotju z zunanjim svetom – s takšnim početjem težko najdemo prvotne vzroke, ki so nas vodili, saj umanjka pozicija zunanjega opazovalca. Prav zato je Mapping Debris unikatno Beridzin izdelek, čeprav bi lahko šumeče, a božajoče ambientalne linije pripisali The Caretakerju, zvočni dizajn ponekod Arci, petje in tekstopisje pa Micachu. Poslušalec, ki glasbenici sledi dalj časa, tako ne bo presunjen z novostjo, temveč s skladnostjo – sveža ušesa pa bo presunil surrealizem zgrajenega sveta. 

Izpostaviti je treba, kako uspešno uspe Beridze izbrisati robove originalnih zvočnih sledov, njihova neumeščenost pa ne tvori hibe, marveč le okolje, ki zaradi prelivajočega učlenjenja postaja eno. Skupek organov pa nazadnje ni več Frankensteinova pošast, temveč celota.  

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness