Nate Wooley/C. Spencer Yeh/Audrey Chen/Todd Carter: NCAT

Nate Wooley/C. Spencer Yeh/Audrey Chen/Todd Carter: NCAT

Recenzija izdelka
19. 1. 2014 - 19.00

Monotype, 2013

 

NCAT je album s preprostim naslovom (sestavljajo ga začetnice imen sodelujočih glasbenikov) in kompleksno vsebino. Gre namreč za posnetke, ki jih je osnovni trio v dodatno obdelavo poslal še pridruženemu četrtemu članu. Nate Wooley (trobenta in ojačevalec), C. Spencer Yeh (violina) in Audrey Chen (čelo) so v sklopu umetniške rezidence na improviziranih seansah pripravili zvočno gradivo, ki ga je Todd Carter naknadno ne samo obdelal, temveč iz njega oblikoval nove, precej spremenjene zvočne objekte. Rezultat tega sodelovanja je dvakrat izmuzljiv in nepredvidljiv, saj je poslušalcu pravzaprav nemogoče povsem določiti vlogo posameznega inštrumenta, kaj šele mejo med izvirnimi posnetki in njihovimi kasnejšimi potujitvami.

Kljub zavajajočemu uvodu – ki nekoliko spominja na kakšnega izmed projektov nizozemskega zvočnega umetnika Machinefabriek – , učinkuje ta elektroakustična zvočna gmota precej amorfno in gnetljivo. Uvodni klavirski akordi poskrbijo s svojo kontrastno spokojnostjo za učinkovito zvočno in semantično napetost, ki ostane nerazrešena, vendar implicirana kot vprašanje. Ne samo, da klavirja kasneje praktično ni slišati, tudi ostali inštrumenti so bolj ali manj neprepoznavni ali prepleteni v abstraktne zvočne jedkanice. Ponekod so sicer prepoznavni fragmenti pogovorov ali najdenih okoljskih zvokov, a so šivi med njimi vidni samo ob nekaterih očitnejših, še zmeraj pa prefinjenih postprodukcijskih zankanjih.

Pet nenaslovljenih zvočnih struktur albuma NCAT v glavnem zaznamujejo različni šumi, prasketanja in mnogi drugi nerazpoznavni zvoki, med drugim tudi človeški glasovi in strunarska škripanja. Vsi ti zvoki so povezani v kontrastne zvočne abstrakcije, sestavljene iz mnogih potez, ki dajejo kot celota vtis izrazitega zvočnega nemira. Tekstura nenehno migota, brli, gomazi in se na videz brez opazne arhitektonike ali narativne logike giblje po svojem prostotu, ki mu je celo dimenzije težko določiti. Zvočne črte se občasno združijo v mogočen drom, ponekod delujejo kot praske na hladni dvodimenzionalni površini ali pa se združijo v čudno skladne nize; spet drugje je barviti šum z nepričakovanimi zasuki perspektive nenadoma postavljen v prostor,  kjer stoji kot samozadosten zvočni objekt.

Izjemno sugestivna zvočna celota sproža nize asociacij, ki se vzajemno izničujejo in onemogočajo kakršnokoli opomenjanje. Če je Wooleyev večdelni projekt Seven Storey Mountain kaj takšnega s svojo idejno zasnovo pogojno še dopuščal, so tukaj asociacije, kot je brlenje žarnice v praznem prostoru, brezciljno frfotanje žuželke ali vpitje iz globin bivajočega, pravzaprav povsem odveč. Namesto tega zvočnost albuma NCAT deluje kot nenehno postajanje, razosebljeno v mikroskopske, spreminjajoče se abstraktne vzorce. Tesnobno vzdušje in občutek, da gre za polje des Unheimlichen, še dodatno podkrepijo zvočne potujitve in transformacije posameznega glasu v množico glasov in spet nazaj. Album NCAT tako ponuja kompleksno zvočnost, ki jo je sicer kot celoto težko zapopasti, zato pa je nemogoče podvomiti v njeno prepričljivost. Toliko bolj, ker je ta celota koherentna in zgrajena tako, da njenega subtilnega ustroja skoraj ne opaziš.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.