NATIVE INSTRUMENT: Camo + DILLON WENDEL - Pulse/High

NATIVE INSTRUMENT: Camo + DILLON WENDEL - Pulse/High

Oddaja
1. 4. 2017 - 19.00

V tokratni Tolpi Bumov se osredotočamo na zvočni situaciji dveh raziskovalnih parov, ki sta: britansko-nemški dvojec Dillon Wendel s kratko izdajo Pulse/High, in pa avstralsko-norveški projekt Native Instrument s ploščo Camo ...

 

NATIVE INSTRUMENT: Camo (Shelter Press, 2017)

Native Instrument sta Felicity Mangan in Stine Janvin Motland. Prva je zvočna umetnica iz Avstralije, ki se ukvarja s terenskimi posnetki, druga pa norveška skladateljica in vokalistka, ki se poslužuje precej abstraktnih načinov manipulacije glasu. Njun skupni projekt, katerega sta zadnji dve leti izvajali predvsem po Evropi, je s februarsko izdajo našel prostor v katalogu francoske obrobne založbe Shelter Press.

Na pričujočem kratkem albumu Camo različna pristopa glasbenic najdeta skupne točke; Felicityjini posnetki živalskega kraljestva iz Avstralije in Evrope se s Stinejino ritmično in skorajda nerazpoznavno vokalizacijo zlijejo v nekakšno džungelsko sozvočje. Na trenutke je zmes tako homogena, da je zvokom nemogoče točno določiti vire, k čemur prispeva tudi obilna elektronska manipulacija. V tem kontekstu celoten rezultat prikliče v spomin zvočni eksperiment izpred pol stoletja, Rainforest Davida Tudorja. Kljub drugačnemu pristopu ta prav tako ždi na zamazanem robu med izvirnimi in tako ali drugače predelanimi posnetki. A zdi se, da Camo poleg te dvojnosti poskuša loviti tudi povezavo med človeškim in živalskim, pa čeprav na precej uglajen način.

Camo sestoji iz štirih posameznih ekosistemov. Zaradi precej jasne segmentacije bi jih skorajda lahko oklicali za »komade« ali kaj podobnega, vendar zaradi odsotnosti dejanskih tako imenovanih glasbenih elementov jim izraz ekosistem morda bolj ustreza. Že ob prvem, Deep Frog, se poslušalčevo dojemanje kar samo začne poigravati z interpretacijo prisotnih zvokov. Postopnemu elektro-žabjemu crescendu se pridruži sintetizatorsko bezljanje, ki imitira navidezno naključnost živalskega oglašanja, zatem pa sprva solistično, nato pa še zborovsko, ptičje žvrgolenje. Drugi, Vögel Unser Heimat, k idili skoraj primatskega vzklikanja džungelskih ptic pripne po intenziteti naraščujočo plast digitalnih insektov in pa nekoliko izstopajoči loop nečesa, kar bi lahko bilo obdelano človeško mrmranje. Tretji, Waldfest, na noben ključen način ne odstopa od že navedene forme, pač pa to stori zadnji, Emotional Flutes. Rdeča nit te skladbe je kratek ponavljajoč se posnetek človeškega govora, ki je razrezan tako, da so ohranjeni le delci besed, kar jim odvzame pomen. Nedvomno še en komentar dvojice na raznolikost narave od človeškega do živalskega, ki je nato zapečaten s prehodom zvoka nazaj v vrvež digitalizirane džungle. Tokrat bomo zaradi časovne omejitve Tolpe bumov iz predvajanja izpustili uvodno skladbo Deep Frog

 

DILLON WENDEL - Pulse/High (The Trilogy Tapes, 2017)

Za skupnim imenom se skrivata lika, od katerih morda ne bi pričakovali zvočnih ekskurzij, ki se nam obetajo. Oba se namreč gibljeta bolj po plesnih oziroma vsaj ritmično usmerjenih miljejih elektronskih glasb, četudi z očitnimi težnjami k eklekticizmu in eksperimentu. Prva polovica dvojice je nemški producent Gunnar Wendel, znan tudi pod imenom Kassem Mosse, ki si je to drugo ime v preteklem desetletju utrdil s številnimi izdajami v spektru med housom, technom in pa premično tretjo točko. Zapisal se je pri založbah, kot sta Nonplus in Workshop, v zadnjem času pa je izdal tudi nekaj plošč pri Honest Jon's Records. Druga polovica dvojice je britanska producentka in glasbena opremljevalka Beatrice Dillon. Poleg glasbenih miksov, ki pričajo o njeni sposobnosti brskanja za pozabljenimi dragulji, je proizvedla soliden opus solističnih del in sodelovanj, ki imajo skoraj vedno opravka tudi z ritmiko. Posebej izstopajo njena sodelovanja z Rupertom Clervauxom, in pa solo album Blues Dances, s katerim že zaplava tudi v bolj ambientalne vode, v kakršnih čepimo danes.

V projektu Dillon Wendel pa sta oba očitno našla varen kotiček za vdajanje skušnjavi drona. 12-colski plošček Pulse/High, izdan pri The Trilogy Tapes, na vsaki strani nudi en ambientalen razvrat. Pulse se začne s tisto ikonično filmsko disonanco, ki jo nato harmonizator ali nek podoben efekt postopoma oblikuje v gosto industrijsko zvočno pokrajino s pretečimi nizkimi frekvencami in zavijajočo disonanco, ki spominja na sireno. Na tej točki je že popolnoma jasno, da je dvojec za to priložnosti izpustil ogrodje ritma in se giblje bolj v sferi zvočnih barv. Jasno postane tudi, da gre za izdelek, ki za doseganje svojega potenciala zahteva določen nivo zvočne reprodukcije in glasnosti. To postane še bolj očitno v drugem delu, High. Ta sicer ni tako abraziven kot predhodnik, a ima še posebno prisotnost v spodnjem delu frekvenčnega spektra, ki ga manjši zvočni sistemi, pa verjetno tudi radijsko oddajanje, ne morejo popolnoma zadovoljivo poustvariti. Ob premajhni glasnosti bi lahko še tako pozornemu ušesu ušla marsikatera podrobnost, saj bi pulzirajoči globoki ton, ki deluje kot temelj, tako rekoč zabrisal večino mikro-dogajanja, ki sestavlja glavno narativo znotraj albuma. Ta kot kak potuhnjen halucinogen poskrbi, da se kljub stalnemu zavedanju situacije tu pa tam znajdemo do vratu zakopani v vzdušje komada, ki se mu je nato najlažje za nekaj trenutkov kar prepustiti.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness