Natriletno kolobarjenje s praho: Iz konteksta

Natriletno kolobarjenje s praho: Iz konteksta

Recenzija izdelka
9. 10. 2018 - 19:00

ZARŠ, 2018

 

Morda bi se lahko pozabavali s tem, da bi v Wikipedijo vnesli članek o slovenskem rocku. Pridevnik ne bi nastopal kot geografska, temveč kot stilska oznaka. Slovenski rock zaznamuje naslanjanje na alternativno rockersko zgodbo devetdesetih, melodične kitare in poetizirajoča besedila. Ter nekaj, kar je težko artikulirati, vendar ne tako težko zaznati, nek siže, ki je tako tipično tukajšen. Novi album Natriletnega kolobarjenja s praho bi bil klasičen primerek slovenskega rocka.

Med drugim tudi zato, ker plošča z naslovom Iz konteksta zajema širok razpon njegovih pojavnih oblik. Od velikoradijske do klubske. Od štikelcev do ljutih rokčin. Od ljubavi in eksistencialnosti do političnih analiz. Združuje dobre in slabe plati slovenskega rocka. Ker pa se spodobi zaključiti z dobrim, začnimo s slabim.

Tu bi izpostavili predvsem momente, ki izstopajo po svoji komercialnosti in so precej očitno namenjeni promociji albuma. Predvidljivi riffi, pop ritmi, besedila, ki se izgubljajo v klišejih, in morda nekoliko preveč dostopna družbena kritika. Takšni trenutki niso v večini oziroma recimo, da prevladujejo v dveh do treh komadih. Druga stvar je določena lastnost besedil, da se lovijo na tanki in občutljivi meji med poezijo in tekstopisjem, meji, po kateri je nadvse težko stopati. Mestoma se zazdijo zelo poetična in kot bi duo to želel kompenzirati, nato stopi na drugo stran, v tekstopisne obrazce. Vendar s tem včasih ne pride do uravnovešenja, temveč do suvanja sem in tja. V ljubezenskih komadih so besede pogosto preprosto sentiš in ujete v nekoliko siromašno slovensko erotično govorico, ki se izgublja v medigri patetike, evfemizmov, arhaizmov in erotičnosti. Tu sta ključni besedi drhtenje in ljubljenje.

Tako. Vendar so besedila v večini kar posrečena. Tokovi gostih podob, zatišij in analiz družbe, pa iger z zvenom ustvarijo pejsaž motivov, tem in prebliskov, h katerim se je vredno vračati. Petje Jureta Novaka, katerega glavno področje delovanja je teater, je dovolj raznoliko in prilagodljivo, da besedam vdahne karizmo. Komadi so raznoliki in pogosto kompleksno strukturirani. Menjave tempa, ritma, produkcijski detajli ter občasni intenzivni izbruhi melodične kitarske melodije ustvarjajo pravo vzdušje. Mestoma je kar težko verjeti, da je to plod dela enega človeka, multiinstrumentalista Uroša Buha. S temi kompozicijami bend stopa v bogato tradicijo jezne domače klubske rokčine oziroma vsekakor predstavlja prispevek v ta kanon.

V političnem smislu se zdi, da Natriletno kolobarjanje s praho cilja nekam v pravo smer. Večinoma ne gre zgolj za splošno družbeno kritiko, temveč tudi za bolj natančno ciljanje denimo konkretnejšega klanovstva in mikroscen. Na rockovskem področju je, tako se zdi, tovrstna kritika v Sloveniji najbolj odprta in direktna, lahko se spomnimo denimo Nine Bulatovix, Racije in drugih. Obenem so tu tudi nekateri kulturnokritični uvidi, ki so povezani z dovolj eksistencialnega poudarka in poetične investicije, da ne razvodenijo v splošnosti. V teh trenutkih si duo zlahka predstavljamo kot mračnjaško sevanje s kakšnega metelkovskega odra v tistih posebnih večerih, ko prostor zasede nekaj deset rahlo zibajočih se zavezancev rock muziki v vzdušju neizrečenega tovarištva in onem posebnem, nezgrešljivem vonju, ki združuje skupnost.

Ko govorimo o raznolikosti in eksperimentu, govorimo o ponavljanju z razliko. Nekaj minutni komadi, katerih rdeča nit je klasična rockovska pesemska struktura, se poigravajo s premenami v dolžini, intenzivnosti in hitrosti, v bobnarskih prehodih, in s tem ponujajo to, kar dani format še lahko ponudi. A prav v tem album dajejo problemi, namreč - tovrsten rock je iz leta v leto manj svež in poslušalsko izzivalen žanr. V naših postsocialističnih državah ima posebno vrednost, saj spominja na osemdeseta, trenutek v zgodovini, ko bi se vse lahko obrnilo tudi drugače, spominja na punk in transgresijo cenzure, ki pa danes vsaj deloma deluje na drugačen način.

Da, nova platka Natriletnega kolobarjenja s praho je slovenski rock v dobrem in slabem; zajema njegova protislovja, probleme, a tudi njegovo neobremenjenost, odprtost in trenutke dobrega starega kitarskega uživanja. Seveda pa se morate sami odločiti, čemu boste dali prednost. 

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness