Ba Da Bing, 2015

Projekt Natural Snow Buildings je nastal konec prejšnjega tisočletja, ko sta skupaj stopila kitarist Mehdi Ameziane in čelistka Solange Gularte. V minulih dveh desetletjih je ta francoski dvojec posnel kar zajeten kup zvočnega materiala, ki ga večina poslušalstva opiše kot psihedelični ljudski dron. Tokrat se bomo v Tolpi bumov poskušali odločiti, ali njuna najnovejša izdaja, Terror’s Horns, skupaj s svojim priveskom The Ladder, njun obilen katalog dopolnjuje v znamenju kvalitete, ali pa gre le za štancanje še ene plate v preizkušeni maniri.

Redkokdaj se zgodi, da v eno Tolpo bumov stlačimo dva albuma, a tu je odločitev na mestu. Omenjeni privesek, The Ladder, je pravzaprav posebni dodatek k pravkar izdanemu albumu Terror’s Horns, do katerega so bili upravičeni naročniki tako imenovane posebne izdaje. Poleg tega je bilo prvih dvaintrideset naročnikov deležnih posebnega darilca v obliki ilustracije izpod prstov čelistke Gularte, ki je sicer zaslužna že za marsikatero dvojčevo albumsko naslovnico in dizajnersko odločitev. Take kvazimarketinške poteze so stalna praksa pri bendih, ki se zanašajo predvsem na svoje kultne privržence - kar dvojec Natural Snow Buildings definitivno je. Večina izdaj v njuni diskografiji je narejenih povsem na lastno pest, od samostojnega izvajanja in snemanja do izdajanja na doma spečenih cedejkah in lastne distribucije brez pomoči zunanjih založb, kar prispeva k smešno nizkim nakladam nekaterih albumov in posledično tudi k napihnjeni ekskluzivnosti slednjih. Zgodba je tokrat sicer malenkost drugačna, saj so pričujoča ploščka pobrali in založili pri brooklynški založbi Ba Da Bing Records, ki so nam med drugim že servirali Tune-Yards, The Dead C, Beirut in podobne projekte.

Terror’s Horns šteje skoraj točno petinštirideset minut, kar je precej nenavadno. Nenavadno tako za zvrst, v kateri domuje - tovrstne postrokerske postapokaliptične hipijade se ponavadi po tričetrt ure oziroma dveh komadih šele dobro ogrejejo -, nenavadno pa je tudi za dvojec Natural Snow Buildings sam, saj so njune izdaje ponavadi krepko razvlečene po celotnem nosilnem mediju. Predhodni album, The Night Country, na primer, ki smo ga v tej oddaji poslušali pred dobrim letom, je skoraj dvakrat daljši od pričujočega, medtem ko se rekorder v njuni diskografiji, Daughter of Darkness, giblje tam okoli epskih šestih ur. Ta kontrast že sam po sebi poskrbi, da se zdi Terror’s Horns še pred poslušanjem samim kot dvojčevo najbolj dostopno delo.

A nestandardna dolžina je morda še najbolj pretresljiv vidik pričujočega albuma. Kljub jedrnatosti se osnovni glasbeni proces od prejšnjih plošč ni nič kaj dosti spremenil. Še vedno gre za prostrane, temačne lo-fi zvočne pokrajine, ki jih Ameziane in Gularte slikata z združevanjem številnih plasti ojačanih godal, redko posejanih manipuliranih tolkal, mrtvaškega česanja po kitari, previdnega pretečega kitarskega feedbacka in krhkih zasanjanih vokalov. Večina tega se seveda dogaja v brutalno počasnem tempu, kakršnega se še Bohren und Der Club of Gore ne bi sramovali, a pojavijo se tudi izjeme, kot na primer komad Sun Tower, ki z relativno poskočnostjo kratkomalo štrli ven iz ostalih komadov na albumu - celo do te mere, da se je s koncem letošnjega poletja lahko vpisal med RŠ Hite. 

Druga polovica albuma, če lahko temu tako rečemo, The Ladder, je v osnovi zelo podoben, a nekoliko lahkotnejši venček ljudskih dronov kot prvi del. Zvočne teksture ostajajo skorajda enake, inštrumentacija je spremenjena le v smislu odsotnosti vokalov, a glavna razlika je v tem, da se The Ladderjev kultni trans le mestoma spusti v temačne globočine, kjer je Terror’s Horns popolnoma domač. Z manjkom navodil za vrstni red poslušanja teh dveh polovic pa francoski dvojec poslušalcu omogoča lastno interpretacijo in osmišljenje tega najnovejšega dodatka v katalog Natural Snow Buildings.