Neil Michael Hagerty & The Howling Hex: Denver

Recenzija izdelka
24. 5. 2016 - 19.00

Drag City, 2016

 

Neil Michael Hagerty velja za posebneža v rockovskem svetu. Z Jonom Spencerjem sta v osemdesetih preverjala meje rockovskega hrupa. Pussy Galore so zaradi svoje »scuzz« rockovske subverzije veljali za enega od drznejših bendov. V devetdesetih je Hagerty še večjo prepoznavnost požel z duetom Royal Trux. Skupaj z Jennifer Herrema sta rock'n'roll razstavila na prafaktorje in ga ponovno sestavila v trdno celoto. Sledilo je še sodelovanje z Weird War. Tudi njihova drža je bila odločno antirockovska. Leta 2001 je Neil zabeležil svoj prvi solo album za založbo Drag City. Takrat so se že porodili zametki zasedbe The Howling Hex. Bend se je od nekdaj držal pravil rekonstrukcije. Njihova glasba se ukvarja z razstavljanjem in ponovnim sestavljanjem najrazličnejših glasbenih slogov, od rock'n'rolla, prek reggaeja, polke, acid rocka in vse do cowpunka. Tovrstna fuzija je prišla do izraza tudi na njihovem zadnjem albumu The Best of the Howling Hex, iz leta 2013. Na omenjenem albumu so si privoščili veliko eksperimentiranja. Hagerty je vedno slovel kot glasbenik, ki ga ne zadovolji povprečje dvominutne rockovske forme. V svoj glasbeni izraz je vedno vnašal elemente svežine, raziskovanja, odkrivanja nečesa novega.

Na albumu Denver se je zgodba nekoliko obrnila. Osrednje vodilo ni več zgolj repeticija antirockovskega udara, ki bruha popolno nepokorščino povprečnemu blišču popularno-glasbene industrije. Nasprotno, Hagerty postaja celo nekoliko zabaven in poslušljiv. Očitno ga življenje v Denverju navdaja z optimizmom.

Album je samosvoje posvetilo mestu in ljudem, ki v njem živijo. Gre za samosvoje posvetilo, ki bi ga lahko pričakovali le od Hagertyja in njegovih glasbenih prijateljev. Sicer se na tem izdelku ne eksperimentira več tako intenzivno, kot se je to počelo v preteklosti, kljub vsemu pa celota še vedno nosi nekakšen antirockovski pečat, ki ga je Hagerty gojil skozi leta svojega glasbenega izražanja. V zvočno sliko benda se je odlično povezala prepojenost neogaražnega kitarskega trušča.

Značilen repetitivni ritem, ki smo ga vajeni pri Howling Hex, sicer ostaja. Govorimo o mehiškem norteño ritmu, ki je zaščitni znak Neilovega ustvarjanja, vsaj v zadnjem obdobju. Skladbe so še vedno relativno repetitivne. Elementi polke se še vedno prikradejo v njihovo strukturo. Sicer pa na tem albumu Neil Hagerty dodobra premeša vplive tex-mexa, noisa, psihedelije, garaže, cowpunka in rock'n'rolla. Njegovo igranje kitare ostaja tipično nonšalantno, lahko se ga spomnimo še iz časov Pussy Galore.

Sicer govorimo o dinamičnem glasbenem izdelku, ki vsebuje zelo raznolike skladbe. Na albumu najdemo celo šestminutno balado z naslovom Look Out. Takšne balade Hagerty ni napisal vse od časov albuma Cats and Dogs iz leta 1993, ko je igral v duetu Royal Trux. Sicer pa se album otvori kar z udarnimi skladbami, kot sta City Song in Colfax West. Skladbe bistveno ne presegajo dolžine dveh minut.

The Howling Hex se torej ponovno zelo samozavestno lotevajo razumevanja sodobnih rockovskih godb. Poslušali bomo zgoščen, repetitiven album, ki je dolg dobrih 27 minut. Bend še vedno ostaja nevaren in brezkompromisen, še vedno skuša odkriti neslišane rockovske elemente oziroma skuša že slišano zgodbo povedati na drugačen način. Ne smemo pozabiti, da je Hagerty tudi pisatelj, ki zna zelo dobro uporabiti tudi svoje besedno izražanje. Bistveno je, da bomo danes poslušali bend, ki nas prijetno preseneti z vsakim svojim albumom. V živo pa bend lahko preverite že to soboto, 28. maja, v Channelu Zero.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.