Reprise, 2014

Skozi praskajoči zvok starodavne naprave slišimo glas Neila Younga, ki pozdravlja svojo pokojno mamo in ji pove, da se že dolgo nista slišala. Doda še, da ima mnogo opravkov in da zato sedaj še ne more priti do nje. V posnetku, ki je slišati tako kot mnogo pogovorov, ki jih opravimo, ko pokličemo svoje bližnje in jim na hitro preko oddaljene telefonske linije povemo nekaj osnovnih, a dragocenih informacij, se skrivata nostalgija in moment izgubljenega trenutka. Takih telefonskih pogovorov sedaj ne opravljamo več, saj s polno hitrostjo drvimo po širokopasovni digitalni avtocesti in uporabljamo pametne telefone in spletno pošto. A preteklost vsebuje svoj čar, zato z moderno tehnologijo pogosto ustvarjamo pridih preteklosti, kjer s pomočjo raznoraznih efektov dobimo sepia učinek. A v svojem bistvu ti moderni približki ne morejo nadomestiti učinka, ki ga dosegajo naprave, ki smo jih uporabljali v preteklosti. Tega se zaveda tudi Neil Young, ki se je za snemanje svojega zadnjega studijskega albuma A Letter Home stlačil v napravo Voice-O-Graph, ki po velikosti in obliki spominja na telefonsko govorilnico.

Voice-O-Graph je stara snemalna naprava, ki je omogočila, da je lahko vsakdo na vinilko posnel svoj glas, dostikrat je bilo to kakšno sporočilo za družino oziroma prijatelje. In takšno napravo iz leta 1947 ima v lasti Jack White, s katerim je Neil Young posnel ploščo v studiu Third Man. Ta snemalna naprava namreč v sebi nosi pretekli duh časa in s seboj prinaša pristno praskajoči in starikav zvok. Poleg tega pa se Neil Young navdušuje nad raznolikimi napravami in nad tem, kako delujejo, je ljubitelj avtomobilov, starodobnih kitar, tako da njegovo navdušenje nad snemalno napravo iz preteklih časov ni presenečenje.

A Letter Home ne prinaša njegovih avtorskih pesmi, za to priložnost je zbral komade drugih avtorjev in jim z Voice-O-Graphom dodal pridih brezčasnosti. Neil Young je izbral pesmi, ki so ga spremljale skozi življenje in mu veliko pomenijo in kot pravi, so pesmi, ki so ga izoblikovale kot človeka. Tako slišimo Girl from the North Country, ki prihaja iz zgodnjega obdobja Boba Dylana, pesmi Early Morning Rain in If You Could Read My Mind kanadskega folk avtorja Gordona Lightfoota. A pri tem v pesmih, ki jih Neil Young izvaja, ne gre toliko za igranje priredb, kot za odstiranje starih spominov. Med drugim slišimo še Willa Nelsona in pesem Crazy, My Hometown Brucea Springsteena ter Needle Of Death Berta Janscha, ki je navdihnila kasnejšo Youngovo pesem Ambulance Blues. 

Album A Letter Home svojo vrednost nosi v ustvarjalnem oziroma snemalnem procesu. Pri tem je zanimivo tudi to, da snemanje na Voice-O-Graph ne omogoča kasnejših dosnemavanj. Ko je zvok enkrat posnet, je stvar zaključena in kasnejši popravki niso možni. Mogoče si lahko predstavljamo Neila Younga, ki se stlači v snemalno napravo velikosti telefonske govorilnice z orglicami in kitaro, ki je na vogalih oblepljena, da občasni udarci ob stene ne bi bili preveč glasni. Nekaj drugega pa je slika, ko je pred odprtimi vrati Voice-O-Grapha postavljen Jack White s klavirjem in se oba trudita ne tesnem prostoru ujeti zvok na en samcat mikrofon, kot pri pesmi On the Road Again. Ob tem pa snemalna naprava omogoča posnetke, ki so lahko dolgi zgolj 140 sekund in je bilo pesmi treba posneti v več posameznih delih.

Malokateri glasbenik tako velikega formata, kot je Neil Young, si lahko privošči takšen lo-fi album, kot je A Letter Home. A zanj samosvojost ni bila nikoli težka izbira, saj je glasbenik, ki je avtorsko neodvisen, zato takšen eksperiment zanj ni nobeno presenečenje. Ob tem pa zvok Voice-O-Grapha vsebuje organsko intimnost, ki je prav tako pisana na Youngovo kožo.