NEIL YOUNG + PROMISE OF THE REAL: The Monsanto Years

Recenzija izdelka
7. 8. 2015 - 19.00

Warner Bros., 2015

 

Je že tako, da imamo v letu 2015 vsi o vsem svoje mnenje, v rokah pa vse vzvode, kanale in zmožnosti, da jih še lažje izrazimo. Da bi sporočilnost mnenj lahko dosegla čim širšo javnost, gotovo pomaga, če si eden največjih glasbenikov 20. stoletja. Tako kot Neil Young, ki ima pri svojih 69 letih, zdi se, o vsem svoje mnenje. Potem ko je svoj vojni politični aktivizem preslikal v boj za glasbeni format in razvil njemu primeren glasbeni predvajalnik ter za vse večne čase odkrižal glasbene streaming servise, ker kvarijo njegovo glasbo, se je na novem albumu The Monsanto Years obregnil še ob agrikulturo. No, ali vsaj poizkušal.

Na primeru agrokemičnega podjetja Monsanto, ki se kot osrednji “bad guy” pojavlja skozi celotno ploščo, je Neil Young prislikal problem korporativne Amerike, za večjo kredibilnost svoje namere pa Monsantu ob bok postavil še nekaj največjih zlohotnežev zahodnega sveta, kot sta trgovska mreža Walmart in najbolj znana kavna veriga Starbucks. Dejanje, ki izpod prstov varovanca multinacionalke Warner Brothers, za katero bi lahko enako kritično razmišljali o njenih tržnih vzvodih, na nek način izpade protislovno, če ne že kar hipokritsko, samo po sebi niti ne bi bilo tako problematično, če tudi Youngove tematike o gensko spremenjeni hrani, sestavinah v Starbucksovi kavi, pakiranem kruhu in umetnih semenih ne bi bile tako površinsko, lenobno in navsezadnje populistično obdelane.

Plošča The Monsanto Years tako izpade kot nenadni krik razjarjenca, ki želi na vsak način odreagirati na nepravilnosti, ki so zmotile njegov vsakdan, za to pa uporabi edini medij, ki ga pozna, glasbo. Impulzivnosti je v sporočilnosti plošče veliko: “Slab dan je, če ne storimo ničesar / med tem ko toliko ljudi potrebuje našo pomoč / da obvaruje svojo zemljo pred plenilci,” prepeva Young v uvodni A New Day For Love ali denimo “Smo iz Monsanta / lastimo si semena / tožili vas bomo in privedli pred sodišče.“

Kar nekoliko težko je prebaviti, da je ploščo spisala ista oseba, ki jo je svoj čas odlikovalo tako slikovito pripovedništvo. Poteza je še toliko manj razumljiva v duhu glasbene spremljave, saj je Young z zasedbo Promise of the Real uspel ustvariti nekaj svoje najboljše glasbe v novem tisočletju. Mladostna in energična zasedba pod vodstvom sinov Willieja Nelsona je uspela Neila Younga ujeti v odlični formi, zaradi česar je tudi njegovo podajanje vsaj tako živo kot v času formacije Crazy Horse. Preverite samo skladbo People Want To Hear About Love. 

Glasba na plošči The Monstanto Years si prav gotovo zasluži drugačno tematsko ogrodje. In spet smo pri sporočilnosti. Glavno vprašanje, ki zadeva ploščo The Monsanto Years, ni to, kako hitro bo plošča izginila v pozabo, marveč kdo ji bo želel v takšni obliki sploh resno prisluhniti.

 

Neil Young + Promise Of The Real - Wolf Moon
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.