Indie Recordings, Hells Headbangers, 2021

Potrpljenje je vrlina, ki so jo norveški Nekromantheon zagotovo preizkušali, ko so nas devet let pustili čakati v tišini. Nocoj pa bomo v Tolpi bumov to tišino presekali, saj smo dočakali novo, tretjo ploščo norveškega tria, album The Visions of Trismegistos. Plošča je izšla pri norveški založbi Indie Recordings ter ameriški založbi Hells Headbangers.

Devet let tišine smo lažje potrpeli, ker so izjemno talentirani posamezniki, ki držijo krmilo tega benda, poskrbeli za nekaj boljših izdaj prejšnjega desetletja. V Nekromantheon igrata Sindre Solem in Arild Myren Torp, ki sta aktivna tudi v Obliteration. Gre za bend, ki ga v Tolpah večkrat nismo mogli prehvaliti, njegovi plošči, Black Death Horizon iz leta 2013, in Cenotaph Obscure iz leta 2018, pa bi recenzent okronal za najboljši podzemni metal izdaji teh dveh let. Poleg tega so posamezniki iz Nekromantheon imeli prste vmes še pri bendih Black Viper in Deathhammer.

Nekromantheon so del verjetno najmočnejše black thrash scene na svetu, saj ima Norveška največ takšnih bendov, ki obenem izdajajo nadpovprečne izdelke. Poleg njih nam na misel takoj pridejo zasedbe, kot so Aura Noir, že omenjeni Deathhammer in Inculter, pa še bi lahko naštevali. Nekromantheon so del tako imenovanega kroga Kolbotn Thrashers Union, v katerem poleg njih zasledimo še Condor in Infernö, Repellent in seveda kralje norveškega podzemlja, Darkthrone! Kolbotn je ime mesta južno od Osla, kjer domujejo omenjeni bendi.

Če se posvetimo plošči, ki smo jo čakali kar devet let, moramo razumeti, da so se pričakovanja z vsakim letom stopnjevala, saj se je ta plošča seveda napovedovala kar nekaj časa. Prvi singel, The Visions of Trismegistos, uvodni komad plošče, ki si z njo tudi deli ime, je nato izšel konec januarja in ob prvem poslušanju smo takoj opazili manjšo razliko v produkciji. Če smo vsa ta leta čakanja manično poslušali drugo ploščo z naslovom Rise, Vulcan Spectre, smo takoj slišali razliko v zvoku. Nekromantheon so se odločili, da svoj zvok še bolj izostrijo ter ga očistijo hrupa in šumov, ki so jim dajali nekakšen starinski pridih. Na The Visions of Trismegistos slišimo modernejšo produkcijo, ki na nek način apelira na širši metalski trg. Pogrešamo »reverbirane« vokale ter top zvok snera in posvinjane kitare. Nobena skrivnost ni, da so ključni navdih Norvežanov legendarni bendi, kot so Slayer, zgodnja Sepultura, Possessed in Sodom. Prav prva objavljena skladba je najbližje temu klasičnemu thrash obdobju, saj v preostalem delu plošče slišimo bistveno pristnejše riffaže, tipične za norveško black thrash sceno.

Ob prvem poslušanju plošče smo bili torej razočarani nad produkcijo, a ko se nam ušesa navadijo na nov in malo modernejši zvok, hitro pozabimo na bendov pretekli katalog. Nekromantheon na plošči The Visions of Trismegistos ne razočarajo niti za sekundo, ker nas trpinčijo s histeričnimi kitarskimi riffi, bobni so fantastični, solaže pa kataklizmične. Plošča je ravno prav tehnično zahtevna, saj ne zaide v neko progresivno nadrkavanje. Vse je ustvarjeno tako, da skupaj tvori visokoenergični black thrash. Osnovni thrasherski zažagani riffi so polni različnih fines, ki so izpostavljene z detajliranim bobnanjem. Na plošči ni postankov in premišljena stopnjevanja intenzitete nas samo še močneje kaznujejo, ko mislimo, da smo že na vrhuncu zlobnih riffov. Takšni detajli nas motivirajo, da določene skladbe poslušamo še enkrat – ravno zato, da bi ulovili te vrhunce intenzivnosti. Neizbežen element te godbe so nedvomno solaže. Teh ne manjka in iz izkušenj z vsemi ostalimi platami ter projekti vemo, da bodo najmočnejši element na plošči. In tako tudi je.

Ko ocenjujemo to ploščo, se moramo zavedati tudi osebne afinitete do tega benda in čakanja na novo ploščo. Rise, Vulcan Spectre je absolutna klasika svojega obdobja in markantna plošča norveškega black thrasha. Podzavestno smo pričakovali še eno ploščo iz leta 2012. Ampak dobili smo njeno nadgradnjo, ki zveni bolj dovršeno, ob temu pa ne izgubi brutalne sile, ki jo je imel bend že prej. Plošča je – z vsemi finesami in vragolijami – fantastična od začetka do konca. Zdaj pa se postavlja vprašanje, v kakšnem stanju je hajp black thrasha. Ali bodo Nekromantheon zasedli eno od najvišjih mest na lestvici najboljših izdaj?

V zadnjem obdobju se čuti nekakšna vrzel v metalskem podzemlju; starošolski jamski death metal se je izpel in pojavila se je praznina. Opazna pa je tudi rast black thrash trenda. Morda so Nekromantheon tempirali to izdajo točno tako, da bi ta trend oživili in povzročili cunami, na katerem bodo srfali vsi drugi sorodni bendi. Dejstvo pa je, da je The Visions of Trismegistos ena boljših letošnjih metalskih izdaj.