Samozaložba, 2019

V tokratni Tolpi bumov je na tapeti bend Nemanja s svojo drugo ploščo Tarot Funk. Če bend najprej na kratko predstavimo, ker gre za še neuveljavljeno zasedbo, je Nemanja projekt puljskega študenta družboslovja Luke Šipetića. Mogoče vam bosta znana njegova dva druga benda, v katerih igra, to sta hrvaški indie folk bend NLV in pa zasedba Para Lele, ki je po muziki sorodna Nemanji. Nemanja igra zelo nagruvan, bobnarsko in basovsko poudarjen funk/psihedelični rock z močnim pridihom – kot pravi sam – anatolskega rocka iz 60-ih in 70-ih, kamboškega psihedeličnega rocka in sorodnih starejših nians svetovnih kitarskih godb, katerih melodije nas ne spomnijo ravno na balkansko regijo. Ta zvok je Nemanja pokazal že na svojem istoimenskem prvencu iz leta 2015, ki je izšel pri založbi Slušaj najglasnije, izpilil pa ga je na tokrat obravnavanem samozaloženem albumu Tarot Funk.

Če je bil Nemanjev prvenec naslovljen kar Nemanja, njegov naslednik Tarot Funk že v naslovu spominja na nek eksoticizem, ki se napaja ob soočanju s tujimi glasbenimi tradicijami. Eksoticizem se odraža recimo na naslovnici živahnih barv, v katere so obarvane perzijske preproge, pa recimo v naslovih komadov, ki so poimenovani po različnih kartah za tarot, ta vedeževalni pripomoček. Instrumentarij na plati, ki ga je mimogrede Šipetić posnel in odigral sam, sicer ni tako eksotičen: sestavljajo ga klasičen bobnarski set z dodatnimi tolkali, električni bas, klaviature, v ospredju pa sta ena ali dve električni kitari, ki ju Šipetić igra v ne ravno klasičnih lestvicah in z izrazito uporabo wah-wah efekta, reverbov in delayev. Nabor glasbil je precej podoben bendom anatolskega rocka, ki so prevzemali rockovski format od raznih Beatlov, Floydov, The Shadowsov in jim dodajali razna regionalna glasbila, kot so turški saz in razna tolkala.

No, Nemanja s Tarot Funk odraža to, da je globalni pretok glasbe aktualen ne le na orkestrskem nivoju (z afrobeat in mehiškimi conjunto orkestri), ampak se odraža tudi na bendovskem nivoju. Spomnimo se na nizozemske Altin Gün, ki predelujejo stare turške komade, ali na Nemanji bolj sorodna benda, francoski Orchestre du Montplaisant in duo Guess What. Enako, kot je z omenjenimi bendi, instrumentali in aranžmaji Nemanje niso inovatorski, niso originalni, kar pa ne pomeni, da niso kvalitetni. Pri Nemanji, ki posnema predvsem turške in indokinske rock bende, gre v prvi vrsti za poskus prevetritve rockovskega formata, saj bi lahko rekli, da bendov, ki igrajo tako muziko kot Nemanja, vsaj na Balkanu ne naštejemo veliko (izstopajo recimo srbski Igralom). Obenem pa gre za reafirmacijo starih muzik, ki je na svoj način okrasila rock glasbo: s svojimi glasbili, s svojimi ritmi, s svojimi lestvicami in v svojem jeziku.

Nemanjev magnet, ki je plošči Tarot Funk zagotovil številne pohvale, dokazuje, da je muzika, ki jo Nemanja posnema in preigrava, bila (in je še vedno) v našem prostoru precej neprisotna. Nepreigrana bi bil napačen izraz, ker nam je na voljo malo mnoštvo posnetkov denimo kamboškega psihedeličnega rocka. Zanimivo bi se bilo vprašati, ali se oblikuje nov trend, ali se začenjajo vračati starejši popularni žanri, ki so zrasli izven Severne Amerike in Evrope, sedaj pa – tudi na novo sproducirani – cvetijo kot še nikoli prej. Kot lahkó prebavljiva kvazieksotična glasba, oddaljena od standardnih durov in molov, ki s svojim imaginarijem bogati misli številnih poslušalcev. Tudi če je glasba danes vpeta v globalno industrijo, bogata zgodovina posnete glasbe ni toliko prisotna na lokalni ravni, kjer v vsakdanu prevladujejo eni in isti stari in novi štiklci.

Če Nemanjo pogledamo v kontekstu dejstva, da ne igra priredb, ampak lastne avtorske komade, bi lahko njegovo delo, ki ne živi le na posnetkih, pač pa tudi na živih nastopih z bendom, označili kot presežek. Tarot Funk, njegov drugi album, je bolj dodelan, domišljen, in bi ga z lahkoto poslušali kot filmsko glasbo za kak popotniški dokumentarec. Od komada do komada si sledijo prijetno spevne, kvazieksotične melodije, najizraziteje seveda v že znanem poletnem hitu The World, v katerem igro dveh kitarskih linij spremlja popevkarsko prepevanje. V svoji nasneti obliki na plošči komadi pravzaprav izpadejo samo kot osnovne matrice, na podlagi katerih se Nemanja kot band na koncertnem odru razživi in dodatno nadgradi celotne kompozicije.

Album Tarot Funk v osemintridesetih minutah tudi mine, kot bi mignil. Vseh devet komadov ima praktično enako strukturo, začno se bodisi z bobni ali kitarskim riffom, z dobro sproduciranim zvokom, prilagojenim za glasno predvajanje. Ravno ko se takšnega zvoka dobro navadimo, pa nekje po dobrih petindvajsetih minutah nastopi izstopajoči komad The High Priestess, umirjena sedemminutna skladba, v kateri se Luku Šipetiću pridružita še pevka Nikol Ćaćić iz skupine NLV in Leo Beslać s flavto in saksofonom. Ta skladba poslušalca odpelje stran od orientalskih adaptacij, ki ostanejo prisotne kot navdih, in na inovativen način popestri celoten album. Takih odvodov bi si na albumu želeli več. Na albumu Tarot Funk mogoče ne najdemo ravno hvalospevnih adaptacij omenjenih muzik, ampak kot zelo prijetna plata vseeno odraža potencial njihovega razvoja in je zato sam album vreden poslušanja, band pa tudi obiska na koncertu.