8. 2. 2024 – 19.00

Nemeček: Prokletije II

Audio file
Vir: Naslovnica

samozaložba, 2024

 

Dve leti sta minili, odkar je kolega Andrej Dujc predstavil album Prokletije, ki ga je ustvaril in v samozaložbi izdal takrat one-man bend Nemeček, za katerim stoji Vedran Živković. Umetnikov izviren izraz znotraj kitarske, psihedelične, folkovske muzike in slovanske tradicije je navdihnil celotno regijo, ne zgolj Radia Študent. Pred nekaj dnevi smo prejeli še drugi izdelek, Prokletije II, ki je prav tako izšel v samozaložbi, toda skozi um in prste razširjene, tričlanske zasedbe. Živkoviću, ki je še vedno odgovoren za besedila, vokal in tamburo, sta se pridružila dva člana, Borna Maksan z bobni in perkusijami, ter eden trenutno najbolj zaposlenih hrvaških glasbenikov Leo Beslać s klaviaturami, sintetizatorjem in električno kitaro. Prokletije II je drugi del trilogije, kar pomeni, da se v prihodnosti lahko nadejamo še tretjega in zadnjega konstrukta prekletstev.

Vir: Naslovnica
5. 1. 2022 – 19.00
Samozaložba, 2021

V drugi del Prokletij vstopamo s komadom Os Svijeta. V osrčje dramatične atmosfere nas postavijo odločno sproženi tamburaški udarci, nato se iz zastrtih globin oglasi prodoren, resen glas in z ostrino zareže še globlje, toda hkrati izvablja občutek miline. Barve in intonacija glasu ne vzpostavijo samo atmosfere in energije plate, temveč tudi stališča in čustva, vezana na vsebinsko plat albuma. Živković nas velikokrat vodi okrog odnosov med posameznikom in množico, tradicijo, usodo, na koncu pa tudi med posameznikom in religioznim objektom. Govori o intimnih in kočljivih, mestoma tudi bolečih temah.

Prokletije II so kolaž, ki ga sestavljajo skladbe z različnimi pristopi h kitarski glasbi, z odmevi v krautu, nojzu, folku in psihedeliji. Po drugi strani Beslać v glasbo z elektroniko vstopa še iz popolnoma drugačne perspektive in rahlo nojzerski pristop do folk rocka poriše z elegantnimi, tudi nenavadnimi sintovskimi linijami, ki, kadar se pojavijo, drvijo kot vrtinec smrti. Na prvi pogled gre za vznemirljivo in dramatično podobo, toda muzika je hkrati tudi uravnotežena in urejena, celo spokojna. Tamburaški in kitarski rifi evforično vodijo k vrhuncu in sprožijo bolečino skupaj z užitkom, ki ju zgradi zgodbena naravnanost komadov. Narativa je natančno začrtana, toda sintovske vijuge poslušalko zapeljejo in jo usmerijo na pot skozi gozd k vznožju temačnih gora.

Beslać je album opremil z ambientalnimi in tudi bolj nepredvidljivimi sekvencami. Poleg klaviatur in sintetizatorja tako lahko slišimo tudi obdelane terenske posnetke. Zaradi takšne igre se zgodijo atmosferski premiki, vzklijejo rahločutni takti in dražljaji. Pogled na celoto pokaže, da na albumu vladata dve plati, preplet vztrajne tambure in glasu ter elektronska plat s časovno kratkimi, bolj statičnimi, toda vsebinsko globokimi sekvencami. Te kažejo na neko tujo dimenzijo, na občutek, kot da v kratkih trenutkih plavamo nad sicer širno vsebino, ki jo opazujemo. Najprej nas preveva občutek neskladja, po drugi strani pa nas postopoma začne prešinjati občutek hipnotične celote.

Melanholija je razpotegnjena čez celoten album, vanj pa so vpleteni še namigi na slovansko identiteto in simboliko, ki zaradi zvočne in vokalne interpretacije vzbujajo občutek domačnosti in topline. Atmosfera tako vstopa v sivo cono, med hladne in tople tone. Toplina počiva v središču zgodbe, poskuša se prebiti na površje, a ji vedno ne uspe, ker jo obkrožajo p(l)asti hladnega temperamenta. Kadar se razpre, nas z močjo tudi zaslepi, toda minimalistične sekvence prevladujejo, zato se iz trenutka v trenutek rojeva napetost, ki z gibanjem h crescendu spominja na značilne kompozicije zasedbe Swans. 

Na Prokletijah II tambura, glas, sinti in bobni med seboj tekmujejo, a zgodbo zaključijo v sožitju. Zvabijo v hladni, distopični prostor, ki je deloma videti že obstoječ, dostopen, tukaj pred nami. Motivi slovanskih narodov se pred nami razgrinjajo kot skrivnostne vrvice, ki album držijo v primežu in ga tudi povezujejo. Ob poslušanju bežimo med rahločutnimi, skladnimi harmonijami in skelečo ostrino, izvirnost celote pa vzbudi željo po performativnosti, doživljanju oziroma preprostemu vsrkanju mrakobne in hkrati precej žive atmosfere. Prokletije II tako podobno kot prvi dolgometražni izdelek Nemečka težko pospravimo v že izdolben kotiček Hrvaške, kot tudi regionalne glasbene scene, in željno pričakujemo še tretji del tega nenavadnega prekletstva.

 

Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.