Neneh Cherry: Blank Project

Neneh Cherry: Blank Project

Recenzija izdelka
4. 3. 2014 - 19.00

Smalltown Supersound, 2014

 

Če se lahko poslužimo enega bolj predvidljivih uvodov za pričujočo oddajo, lahko mirno zapišemo in izrečemo naslednje: »Neneh Cherry se po dolgih osemnajstih letih vrača s solo ploščo.« Časovni okvir, v katerem ljudje skozi institucionalizirane okvire ponekod preidejo v polnoletnost, je skoraj nujno zadosti dolg, da neki umetnik v njem dodobra pregnete svoj izrazni jaz. Za trenutek si to generalizacijo lahko privoščimo in odmislimo plejado glasbenih nepremičnin, ki nas vodijo v žalostne deduktivne sklepe. Torej teh osemnajst let niti ne bi imelo nekega velikega pomena, če ne bi v tem obdobju Neneh sodelovala pri precej malo diskografskih zapisih. Ampak, iskreno, najbrž je prav eden teh redkih dogodkov, kakopak lanska plošča z ljubljenimi The Thing, osrednji povod za težko pričakovanje albuma Blank Project, ko je bil ta napovedan.

Neneh se je vedno znala obkrožati s kreativnimi ljudmi, raznovrstnimi glasbeniki z vseh vetrov. To ji je uspevalo že takrat, ko na to niti sama ni imela odločilnega vpliva. O njenem otroštvu in barvitih sodelujočih likih pri oblikovanju godbenih prepričanj je znanega zadosti, pomembno pa je naslednje - na vseh dosedanjih ploščah ji ni manjkalo zavidljive družbe, pa naj je šlo za kolaboracije, producente, remikse ali gosposko odbrane 'sample' materiale. Ta konstanta se ohranja tudi z Blank Project. Utrip plošče namreč začrtata Tom in Ben Page, ki ju bolje poznamo pod imenom Rocketnumbernine, studio pa upravlja Kieran Hebden.

Pri pisanju in očrtanju skladb je sicer Neneh pomagal tudi njen dolgoletni partner in producent pri vseh njenih prejšnjih albumih, Cameron McVey. Album naj bi glasbeno odražal žalovanje za Nenehino materjo, medtem ko se teksti dotikajo tudi njenega odnosa s Cameronom. Gre torej za ploščo s precejšnjo osebno noto. Skladbe so kolikor se je le dalo odigrane v živo, česar smo pri Rocketnumbernine tudi že vajeni. Je pa čutiti ščepec več poudarka na nizkih frekvencah, kar pa niti ni presenetljivo, saj se tudi Kieran Hebden zadnje čase nekoliko bolj ljubeče spogleduje z globokimi basi, kot je to počel v preteklosti.

Deset skladb na albumu premore presenetljivo veliko tišine. Tu ne gre za dolgotrajne premore, temveč predvsem za zrezano ritmiko, ki v celoto vnese tesnobne občutke. Če se je denimo glasba Rocketnumbernine prej nenehno zlivala sama vase, gre tukaj za precej manj fluidno, morda celo surovo poigravanje s tematikami, ki smo jih vsaj nekaj malega v takšni ali drugačni obliki lahko že slišali lani na dolgometražnem prvencu dueta. Če smo še enkrat iskreni, pri Blank Project gre nedvomno za glasbo, ki bi jo po branju imen sodelujočih v dobršni meri pričakovali. Vsi trije osnovni gradniki so nezgrešljivi in, kot kaže, si niso prav nič v napoto. Ravno nasprotno. 

Upal bi si trditi, da se je Neneh Cherry še enkrat znova znašla ob pravem času na pravem mestu. In v tem menda ni nobenega naključja.

 

Neneh Cherry - Blank Project
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.