Neon Lies: Loveless Adventures

Neon Lies: Loveless Adventures

Recenzija izdelka
27. 7. 2020 - 19.00

Wave Tension Records, Cut Surface, Cosmic Brood & Black Verb Records, 2020

 

Goran Lautar je človek mnogih imen in projektov, dobro znan obraz zagrebške alternativne, predvsem pank scene ter glasbenik, ki v svoji glasbi s ponosom in zanosom oznanja, da je otrok osemdesetih. S tem seveda ni mišljeno to, da je rojen točno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne vemo, koliko točno jih Goran šteje, vendar duh tega kultnega desetletja neizbrisljivo prežema njegov glasbeni opus vse od ustvarjalnih začetkov, pa tudi do aktualnega projekta Neon Lies in najnovejši album Loveless Adventures, ki mu nocoj posvečamo uro pozornosti v terminu Tolpe bumov.

Kakršna je premica razvoja panka in njegovega postpank naslednika z vsemi možnimi darkerskimi derivati, takšna je tudi glasbena pot Gorana Lautarja. Njegovi začetki, malce po prelomu tisočletja v zasedbi The Babies, so bili garažni, skorajda roknrolerski. V takšni maniri je Lautar, takrat znan kot Goran The Fuzzy, nadaljeval še v skupini Erotic Biljan And His Heretics, v kateri je zavzemal pozicijo kitarista in backvokalista. Prvi resnejši pretresi in ostri ovinki v bolj umazano pankersko izrazje so sledili šele kakšno desetletje kasneje, ko je postal član zasedb The Celetoids in Modern Delusion. Bandu The Celetoids bi sicer še lahko pripisali občutek garaže, za Modern Delusion pa je to skorajda nemogoče, saj gre za polnokrvno postpank, po prezenci in ideološki podstati morda celo za deathrock ali anarho-pank zasedbo, ki je z občasnimi sintovskimi linijami že napovedovala Lautarjev obrat k elektroniki.

Leta 2016 je tako Goran naposled porodil solo projekt Neon Lies, ki bi ga najbolj primerno opisali kot darkwave. Začetki so bili, popolnoma razumljivo, bolj surovi, zvok in predvsem melodija pa še v povojih. Zaradi surove rezkosti, odprtosti za ponavljajoče se dronerske sekvence in nasploh zaradi težje sonične atmosfere glasbene paralele najlažje vlečemo s pionirjema sintpanka Alanom Vego ter Martinom Revom – torej dvojcem Suicide. Prostoru in času primernejša primerjava pa bi bila recimo z Lautarjevim zagrebškim kolegom Ivanom Antunovićem, najbolj poznanim po projektih Iv/An in Umrijeti za strojem. Aktualni dolgometražec Loveless Adventures tako predstavlja novo razvojno stopničko v Goranovem glasbenem raziskovanju in ustvarjanju. V primerjavi s prejšnjima izdajama si drzne biti bolj melodičen, bolj plesen, vendar pri tem ne kompenzira s surovostjo, obenem pa ga še vedno zaznamuje izrazit naredi-sam pristop, ki ga Lautar kajpada goji že od svojih glasbenih začetkov, ko je pognal korenine v pankerski sceni.

Plata Loveless Adventures ne koketira več z občasnim atmosferičnim dromljanjem ali vpadljivimi, kričečimi vokali, temveč se odpira ritmu, nalezljivi melodičnosti in čuječega poslušalca na kolenih prosi za ples. Zvočne poante ne bi zgrešili, če bi bobnanje ritem mašine postavili ob bok EBM-ovskim tendencam zasedb, kot je dvojec Deutsch Amerikanische Freundschaft, za melos pa ne bi bila preveč daljnosežna primerjava z aktualnimi zasedbami tipa Boy Harsher – seveda z ozirom, da je pri Neon Lies zvočna podoba vendarle bolj nespolirana, bolj prvinska, bolj lo-fi. Vsi komadi z albuma so pravzaprav svojevrsten banger, čiste plesne pokalice, ki skupaj ne ustvarjajo občutka nasičenosti, temveč kvečjemu dinamike. Razvidno je, da je Loveless Adventures, kot je zapisano v nekaterih spremnih tekstih založb, pri katerih je bil album izdan, Goranov najbolj ambiciozen izdelek doslej, ki ga je snemal kar celo leto, in naj bo jasno, pri doseganju ambicioznih ciljev mu ni spodletelo.

Na izdelku se Lautar lirično spopada z običajnimi darkerskimi tematikami, drogami, eskapizmom, brezihodnostjo, sentimentalnostjo ali zavračanjem le-te, destrukcijo, samodestrukcijo in tako dalje. Skorajda vse teme so jasno razvidne že iz naslovov komadov – Drugz, Hideaway, Insecurity, Alone, Loveless, slednji je tudi hitič albuma, in tako naprej – se pa ob naštevanju angleških naslovov porodi vprašanje, zakaj sploh takšno vztrajanje pri angleškem jeziku. Logično je, da je eden izmed vzrokov preprosto pragmatičen: če prepevaš v vsem znani angleščini namesto malokomu znani hrvaščini, dosežeš več ljudi in zabukiraš več koncertov. Vendar nedavne glasbene senzacije z darkerskih glasbenih scen, ki izvajajo komade v svojem maternem, neangleškem jeziku, izvrsten primer tega so ruski Молчат дома, dokazujejo, da jezikovne prepreke v današnjem času morda niso več tako ogromna ovira za pridobivanje novih poslušalcev, celo tistih izven nišne žanrske sfere, ter da tujost jezika zasedbi mogoče celo prida specifično estetiko in s tem vzbudi novo zanimanje. 

Via Eindhoven z založbo Wave Tension, via Dunaj z založbo Cut Surface, via Berlin z založbo Black Verb in navsezadnje via Zagreb z založbo Cosmic Brood se z albumom Loveless Adventures široki evropski publiki torej predstavlja, ne, dokazuje Goran Lautar aka Neon Lies. Razlog za številne založbe, pri katerih je bila plošča izdana, gotovo tiči v Goranovem ekstenzivnem koncertiranju, med katerim se je večkrat ustavil tudi v naših koncih in, kot lahko beremo v recenzijah kolegov Radia Študent, vedno navdušil, tudi če je bil stisnjen med kopico drugih aktov. Njegova pristnost, zanos in osebni stik, ki mu ga uspe vzpostaviti s poslušalcem, so elementi, zaradi katerih na koncertih in tudi na plati navdušuje in ki so verjetno eden poglavitnih vzrokov za takšno obsežno število založb. Gorana Lautarja bo s projektom Neon Lies na naših tleh gotovo moč še kdaj videti ter ob njem zaplesati, do takrat pa naj navdušuje in za ples služi album Loveless Adventures.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.