samozaložba, 2018

Ima se,

Može se,

aaa, SVE!

Če vam je hudomušno, eksotično zveneče ime Nesesari Kakalulu docela neznano, ste v zadnjem letu bolj malo časa preživeli ob poslušanju frekvenc našega radia ali spremljali domače koncertno dogajanje. Glasbena skupina s tem imenom si je namreč v tem času uspela nagrmaditi že kar zavidljivo število nastopov, ki so jih v začetku letošnjega leta lepo zaokrožili še z istoimenskim albumom z naborom svojih avtorskih komadov. Poleg obdelovanja odrov na lokalnem primorskem terenu so si pot skozi dvorane domačega klubovja lani dodatno utirali tudi kot eni izmed potnikov karavane Klubskega maratona. Kilometrino so si nabirali tudi na nekaterih festivalih, med drugim na Mentu, festivalu Floating Castle in na zagrebškem InMusic festivalu. Na slednjega so se prebili prek tekmovalnega izbora festivala, na katerem jih je izmed številčne konkurence najprej izbrala komisija, publika pa jih je na koncu določila za zmagovalce. Res ni težko zatrditi, da zasedba izstopa že na prvi pogled, saj v svoji polni postavi dosega skoraj orkestralne razsežnosti, s svojo živahnostjo in plesno naravnanostjo pa pri poslušalstvu kaj hitro pusti všečen vtis.

Začetki skupine Nesesari Kakalulu segajo le nedaleč nazaj, ko se je v nekatere izmed članov vsidrala želja po preigravanju afrobeata. V začetku je to seveda pomenilo sledenje lekcijam dobrega starega Fele Kutija, a ko se je zasedba postopoma organsko širila z vpadanjem novih članov, je improvizirano preigravanje priredb nadomestila avtorska glasba. Ob tem se je tudi fokus igranja kmalu usmeril v koncertiranje oziroma je tja zaradi same narave zvrsti že od začetka meril. Kateri drugi instrumentalni zvoki, če ne ravno repetitivno razvlečeni groovi, pa so danes primernejši za razgrevanje množice mladeži, ki je svoje boke vse bolj navajena razgibavati le še ob zvokih elektronike? Katera druga zvrst razen afrobeata še tako neposredno sili v takšen plesni ritualizem?

Nastale avtorske skladbe kot v poklon staremu botru zvrsti izhajajo iz dokaj klasičnega izrazja, nekakšnega roots afrobeat zvoka, če se nekoliko poigramo s pojmi. A vendar to nikakor ne pomeni, da skupina v svojo glasbo ni vtisnila lastnega pečata. Kot posamezniki si glasbeniki sicer dajo duška le ob uravnoteženo odmerjenih solističnih pobegih, ko se lahko bolj oddaljijo od začrtanih smernic skladb. Živahna so tudi dinamična dopolnjevanja znotraj posameznih sekcij, od katerih izstopajo inštrumenti pleh muzike in tolkala. Slednja zapadajo v še posebej kompleksne poliritmije, ki jih četvorka glasbenikov uigrano niza in razvija. Da so trije od omenjene četvorke tolkalcev tudi člani različnih generacij zasedbe Kombo, bi skorajda ostalo prikrito, če se ne bi v redkih umirjenih delih poigravali z zvočnimi impresijami ustvarjenimi s pestrimi paletami različnih pripomočkov. Ospredje pogosto zasedejo odrezavi spevi trobente, neumorno zagroovane kitarske linije pa stojijo kot nekakšno vezivo med ostalimi sekcijami. Nikakor ne moremo mimo zbora vokalistk, ki v svoji polni zasedbi šteje kar osem grl. Glasovi vokalistk, ki zelo ustrezajo igrani zvrsti, so večinoma v vlogi dodatnih inštrumentov, saj se glasba ne osredotoča ravno na podajanje sporočil z besedili. Kjer so slednja sploh prisotna, so načeloma zakrinkana v nekakšno ekspresionistično zvočnost.

Album se odvrti v koncertnem duhu neprestanega gibanja na odru, vpadanja v ospredje in spet nazaj, smeha in vmesnih komentarjev, ki polnijo tišine med skladbami. Iz njega sevata sproščenost in živahnost, ki močno obarvata tudi nastope zasedbe in vabita množico, da ji sledi. Nesesari Kakalulu so zagotovo dobrodošla poživitev domače glasbene scene, predvsem pa goriške, ki je v zadnjih letih ustvarila bore malo novih idej ali skupin, v katerih ne bi že sodeloval kateri od članov nocojšnje skupine. Ob tako številčnem članstvu, ki ga prepletajo poznanstva, prijateljske vezi ter druga glasbena sodelovanja, skupina spominja na nekakšen glasbeni kolektiv, ki postaja večji od zasedbe, kot jo navadno vidimo na odru. Na kolektiv kot družbo glasbenikov, znotraj katere se pod okriljem skupnega imena in vadbenih prostorov kalijo novi talenti in iz katere bi se lahko v prihodnje v ustvarjalnem duhu rojevale tudi še nove zamisli.

P.S.: Zeleno Sonce 114 z Nesesari Kakalulu v Gala Hali, v petek, 2. marca – vabljeni!