nevem nevem: Čisto malo ljudi

nevem nevem: Čisto malo ljudi

Oddaja
6. 6. 2018 - 19:00

Zvočni prepihi, 2018

 

V tokratni Tolpi bumov na tapeto postavljamo debitantski dolgometražec Čisto malo ljudi glasbeno-pesniškega projekta nevem nevem. Bend, ki ga sestavljajo znana imena domačega umetniškega in glasbenega podzemlja, je bolj kot ne po naključju leta 2011 vzkalil iz pesniške serialke Mlade rime. Prvotni trio se je postopoma prelevil v sekstet z Dejanom Kobanom in njegovo poezijo na vokalu, sodelavcema Stašem Vrenkom na sintu in elektriki ter Linču na bobnih, Blažem Božičem na predelani kitari in efektih, Martinom Ukmarjem na saksu, klarinetu, električnem bobnu in kitari ter Janu Pogorelcu na basu. Leta 2015 so v vlogi Klubskih maratoncev obdelali domače klubovje in zadnja leta počasi končevali svoj prvenec. Počasi, ker je vsak izmed članov vpet v vsaj še nekaj projektov pa tudi ker so nevem nevem samooklicani resni zajebanti in resno zajebavanje v glasbi pač terja svoj čas.        

Nevem nevem so čisto malo ludi ustvarjalci. So nekakšna himera domače robne kreativnosti na presečiščih različnih scen, svojstven amalgam ekskurzij v hrup, no-wavovske atonalnosti, prosto improviziranega raziskovanja razmerij med strukturo in njeno odsotnostjo ter včasih bolj, včasih manj hermetične govorjene besede. Toda kakor so fantje izpostavili v včerajšnjem GRŠ intervjuju, se za to navidezno kaotičnostjo v resici skriva precej definiran »grušt«, torej neka komponirana in kolektivno postavljena struktura, ki skladbe drži skupaj. In čeprav smo v zadnjih letih zasedbo v luči njihovih nastopov resnično poznali kot »nojzersko pošast«, se na prvencu ponuja precej bolj razgibana poslušalska izkušnja.

Lahko bi trdili, da gre tu primarno za pesniški projekt; da so glasbene podlage platno in Kobanove glasilke projektor besed. Toda omenjeni »grušt« se na prvencu prebija v ospredje in obstaja sam zase. Izpostavimo recimo komad Dokaj kul, ki se iz uvodnega hipnotičnega sozvočja saksofonov in didgeridooja razvije v ludistično noise rock razpaljotko in se v sklepnem delu, ob bipolarni spremembi razpoloženja, razveže igriv kitarsko-saksofonski motiv - eden najlepših trenutkov albuma, ki je skorajda prekratek. Kot drugi presežek bi takoj izpostavili tudi divjaški epilog Trebušnjaki za Dolores, ki v eksperimentalnem duhu post punka zgodnjih osemdesetih let neobremenjeno jadra po hrupnemu dub groovu. Še en reprezentativen komad je zagotovo Mehanizem alge, nekakšen triptih, ki z 12-imi minutami zaseda največji delež albuma. Muzičisti zasedbe nevem nevem zares blestijo v svojih aranžmajskih posegih. Žaganje v slogu Sonic Youth nadomesti zvok statike in Kobanove besede, slednje pa se prelevi v repetitivni post rock crescendo, ki se ob hreščanju Božičeve kitare in Vrenkove elektrofonije počasi sesuva vase in se ponovno vrača k svojemu skeletu. V podobno razgibanih, v primeru štikla Muzej odprtih sten še bolj shizofrenih aranžmajih se odvije tudi preostanek skladb.

Čisto malo ljudi torej preseneča predvsem v svoji kompozicijski razdelanosti. Glasba je enakovredna besedi. Na koncu še najbolj linearna in monokromna izpade Kobanova dikcija, saj bi poslušalec pogosto želel nekaj več barve in več interpretacije. Njegova nezamenljiva, nezainteresirana, distancirana, lenobna govorjena beseda, povsem domača obiskovalcem Mladih rim, se skozi celoto albuma le redko odmakne od tona, predstavljenega v uverturi Razvrat Izmozganih Gospodičen, ko pravi: »Teror sem / jajce / ki utripa na nebu / som / skrit v netopirjevem mleku sem / sem poizkus dvornih sinic / repetitor / tiger / raj sem«. V podobno abstraktnem slogu je podan tudi preostanek njegove poezije v prostem verzu. Pri tem se sprašujemo, ali pričujoča poezija obstaja in živi tudi sama zase oziroma zgolj in izključno v navezavi na ludistično glasbeno podlago. V tem primeru se nagibamo k drugemu odgovoru.

Pri govoru o poeziji ne moremo mimo Kobanove navezave na iniciatorja in utemeljitelja ludizma na domači grudi, Tomaža Šalamuna. Malika, od katerega se Koban hladnokrvno distancira v komadu Gozd ki diha, kjer pove: »Moje pleme ni Šalamun / ni duma / ne bom hodil po trati / tebe pa prenašal na zidku«. Izkoristimo še vročo politično situacijo in izpostavimo odsek, kjer se Koban distancira tudi od samega slovenskega naroda, ko zapiše: »Previsoko je sonce / ne morem zreti vanj / rad bi se izluščil iz svojega naroda / moj narod ni poker / ni divjad / ni okrušek časa / moj narod je na pol razpadel nudistični kamp / kjer opletamo s svojimi penisi / ženske pa se dajo pofukat vsakemu bogu / ki pride mimo.« So torej nevem nevem političen bend? V svoji zafrkantski, na papirju apolitični, v resnici pa izredno politični drži so nevem nevem predvsem punk band, ki v vsebini in pristopu odraža d.i.y. duh. Zdi se, da se med vrsticami Kobanovih verzov skriva neka preteča nevarnost, neka anticipacija apokalipse, ki je vendar ne gre jemati preveč resno. Od velike ženske roke, ki drži odrezano konjsko glavo v komadu Terapija o pobeglih konjih, pa do fatalističnega uvodnega verza komada Mehanizem alge, kjer pravi»Otroci bodo izvedeli zadnji / in ne bo jih bolelo / lep dan bo / ko bo umrl poslednji / zadušil se bo zaradi igrače v grlu / od tega dneva dalje / nihče več ne bo več vedel / kaj pomeni beseda igra.«  Preti nam nekaj velikega in neoprijemljivega.

Toda ali je strah pred katastrofo v resnici strah pred izgubo védenja o pomenu igre? Pomena ludizma ali rabelaisovskega celovitega pogleda na rojevanje in umiranje sveta? Mogoče to in še več, morda nič od tega. Nevem nevem ne nazadnje kljub celovitemu pristopu k zvoku in besedi ne dopuščajo prevelike resnosti. Če si nazadnje izposodimo Kobanove besede, včasih vse skupaj zveni, kot bi iz stopljenih sonc pridelovali alkohol in se precej resno napijali.  

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness