Diagonal Records, 2016

Nocojšnja Tolpa bumov nas že z glasbenikovim imenom oziroma imeni pelje v svet skorajda neskončnih možnosti in kombinacij, z vsebino pa zlasti v kaotični tunel sodobnega elektronskega eksperimentiranja, referiranja in izzivov na robovih pričakovanega. Kouhei Matsunaga se je na naših valovih že oglasil in oglašal, zato naj ponovimo le, da gre za muzikanta, producenta, arhitekta in vizualnega umetnika, ki v vseh teh svetovih deluje že več kot dve desetletji, glasbeno pa je postal bolj prepoznaven zlasti v zadnjih nekaj letih. K razpršenosti njegove glasbene identitete in tej dolgo trajajoči obskurnosti je veliko doprineslo tudi kolobarjenje s personami, ki jih privzema za različne projekte in sodelovanja. 

Tako lahko tudi za album predstavljen v tokratni Tolpi bumov rečemo, da je pravzaprav debitantski dolgometražec pod tem imenom, čeprav se še dobro spomnimo denimo serialke Dance Classics v treh delih, ki jih je Matsunaga pod le rahlo drugačnim imenom izdajal v letih 2012 in 2013 pri založbi PAN, pa tudi letošnje male plošče Sparrow's Garden pri založbi L.I.E.S. 

Album je bil izdan digitalno, kot CD in v vinilni obliki. Slednja se od digitalnih variant razlikuje v tem, da je na njej le 7 komadov, digitalni pa sta dodana še dva. Posameznih naslovov skladb tukaj ne bomo izpostavljali, se pa moramo pri njih nujno ustaviti, saj razkrivajo pomemben vpogled v Matsunagov ustvarjalni pristop. Naslovi namreč velikokrat referirajo same metode ali tehnične karakteristike ustvarjalnega procesa, lastnega gradnji določenega komada; lahko si torej mislimo, da gre pri naslovih na Doom Steppy Reverb denimo za poimenovanje specifičnih nastavitev, ki jih je pri muziciranju uporabljal, saj imamo opravka večinoma s števili in podčrtaji ter kratkimi označevalci, kot so 'snare' in 'lo oct short'.

Doom Steppy Reverb otvori komad, ki nas nezgrešljivo navede oziroma najbrž celo načrtno zavede v misel, da pravzaprav poslušamo katero od izdaj kultnega berlinskega dvojca Basic Channel oziroma založbe Chain Reaction. A zelo hitro ugotovimo svojo zmoto, če smo si zamislili, da bo to prevladujoč občutek ob poslušanju.

Matsunaga namreč v svoji zvočnosti izkazuje ogromen vpliv zelo različnih bolj ali manj sodobnih elektronskih praks. Te se na Doom Steppy Reverb izražajo tako v žilavem odmevajočem technu kot v odrezanih breakbeatovskih in drugih robatih udarcih. Matsunaga prebira in centrifugira zvoke, ki so nam že poznani in nas nanje nedvomno že vežejo bližnje ali daljne asociacije, pri tem pa se spretno in pretanjeno plazi od odsekanih, zlomljenih in poživljajočih ritmov do zamolklih basovskih linij, ki se po malem ves čas otepajo različno intenzivnih hrupov in dubovskih odbijanj.

Medtem kot Matsunaga še vedno drzno in neobremenjeno preskakuje meje plesne glasbe, lahko ob novem albumu govorimo o tem, da se je od izrazito introvertiranega spalničnega poslušanja spet resneje približal plesiščem, ob tem pa vase oziroma v svoj zvočni izraz žejno posrkal vplive, ki so resnično od vsepovsod in tako z razkosavanjem in ponovnim sestavljanjem postavil spomenik žanrskih poklonov in citatov naši tesno nakopičeni, a ravno zaradi tega na neki način tudi zelo puhli vsakdanjosti. 

Založbi Diagonal, pri kateri je plošča iz današnje Tolpe bumov izšla, se posvečamo tudi v sobotni oddaji >> DJ grafiti. Oddajo pripravlja Una Larisa Pečovnik.