Ghosteen Ltd., 2019

Pred tremi leti je v domačem prostoru dobro znani glasbenik širnega slovesa Nick Cave s svojo spremljevalno zasedbo The Bad Seeds izdal v črnino odeto ploščo Skeleton Tree. Zavoljo nesrečnih okoliščin, v katerih je omenjeni album deloma nastajal in naposled izšel, narava glasbe na njem ni mogla biti drugačna kot elegična in nemogoče se je bilo izogniti razumevanju - ali bolje občutju -, da se je Cave v tistih pesmih spopadal z izgubo, oziroma huje, s smrtjo. Vsaka pesem, vsaka beseda s plošče Skeleton Tree je bila prepredena z izpovedno bolečino obupa in žalovanja za sinom, ki je v nesrečnem padcu s pečine izgubil življenje. Pa vendar takšna interpretativna prizma, ki je v kontekstu tragedije popolnoma na mestu, vzbuja vrzel med recepcijo poslušalcev, tolmačenjem plošče in prvotno zamišljenim avtentičnim sporočilom oziroma vsebino. Večina skladb s Skeleton Tree je bila namreč napisana že pred usodnim dogodkom. Vendar je ta informacija ob poslušanju plošče popolnoma zbledela. Zven albuma Skeleton Tree je odseval pojenjanje svetlobe, spust v bridko brezno. Aktualni naslednik, nocoj obravnavani Ghosteen, pa s časovne oddaljenosti sije z novo lučjo, z lučjo refleksije, ki se je usodnemu mraku albuma Skeleton Tree še izmikala.  

Ghosteen je, kot je ob izidu zapisal Cave, majhen duh, ki se seli, sestavljen iz dveh polovic. Prva polovica, osem krajših pesmi, predstavlja otroke, druga, dve daljši kompoziciji in vstop govorjene besede, predstavlja starše. Cave se tokrat v svojih pesmih prvič neposredno sooča z izgubo in žalovanjem, ki tičita v sami srčiki albuma, tokrat torej ne zgolj v tolmačenju vsebine. In nova plošča naj bi predstavljala tudi zadnji del trilogije bendovih zadnjih treh albumov, ki torej vključuje še albuma Skeleton Tree ter Push The Sky Away in ki zaznamuje odmik od rokerskega divjaštva v atmosfero idile, v kateri zvočna milina violine nadomešča odrezave kitare, nastopaški in prvinsko poželjiv glas pa se dviga vse višje v eter metafizike. 

Da je lebdeč, bi torej lahko bil opis, ki bi albumu najbolj pristajal. Dviga se s tal dejanskosti in plava v polje mistike. Cave se, kot že v svojih številnih drugih delih, poslužuje svetopisemskih simbolov, s katerimi načenja eksistencialne teme in z njimi prevprašuje Boga, a je motivika tokrat še toliko močnejša, neizprosno in nenehno nas namreč vleče v občutja izgube in soočenja z večno končnostjo. Predvsem je sporočilno močna ponavljajoča se podoba pieta, torej figura Marije z mrtvim Jezusom v naročju, ki ob neizmernem žalovanju ob izgubi otroka vendarle ponudi kanček upanja, obeta namreč ponovno vstajenje, ponovno utelešenje duha, ki biva in se seli med večnim in minljivim. Ghosteen, mali duh, je tako upanje, iskanje duševnega miru ter ponovnega snidenja onstran tuzemske končnosti, in Cave v tem briše racionalne meje med resničnim in fiktivnim, posvetnim in verujočim, končnim in večnim. Služi kot spopad med molkom, hladom in neizprosnostjo dejanskosti, ki jo Cave veže na bežne impresije, fragmente lastne preteklosti, in ki jo v oguljenosti upanja in obljub nenehno mistificira, s tem pa jo pretvarja v za dušo sprejemljivo, skoraj pravljično. Čeprav se zaveda iluzij v tem početju, v njem neutrudno vztraja, vsaj za bežen trenutek lahko namreč na ta način iz temnih globočin prežene obup in morda vanje zdaj posije sonce optimizma. Morda vse to prinaša prazne obljube, a le trohica upanja je tisto, kar človek potrebuje za nadaljnjo trnovo pot.  

Prelivanje med pravljičnim, profanim in skoraj liturgičnim omogoča prehod skrajno osebnega doživetja iz polja intime v sfero javnega, kjer se nepredstavljiva globina bolečine razpre, v bodisi še toliko pavšalnem in plitkem bodisi popolnoma sočutnem poistovetenju, ki morda poteka na popolnoma drugi metafizični ravni. Zavoljo tega je Ghosteen, kljub svoji lebdeči strukturi, precej zahtevna plošča. Njena eterika ni opojna ali mamljiva, lahko je celo skrajno zadušljiva. Cavov falzet je trpek, atmosfere z violino, klavirjem, orglami in nebesnimi sinti pa učinkujejo nadzemeljsko, s tem sublimno in naposled očiščujoče. 

Nick Cave na plošči Ghosteen z zvestimi spremljevalci The Bad Seeds vleče zvenske niti katarzične bolečine in iz njih splete mistično tančico, s katero prekrije goli hlad sveta na tej strani. Iz molka in mraka tu sije človeška želja, če ne kar potreba, po nečem več, po transcendenci, upanju. Cave, čeprav izhaja iz skrajno osebne izkušnje izgube, ilustrira žalovanje in nujnost po verovanju kot univerzalno občutje, ki ga ne poskuša prikazati kot profano, temveč ga na lebdečih temeljih sijajnih aranžmajev in simbolizma besedil udejanji kot delo visoke umetnosti ter mu s tem vlije barvo večnosti.