Shhpuma, 2016

Glasbeno podtalje v Philadelphiji že od nekdaj velja za zavidljivo vrelišče najbolj eklektičnih in bizarnih eksperimentalnih umetnikov in zasedb. Odkar so se resneje aktivirale zasedbe, kot so Cleric, Purling Hiss in Chris Forsyth & the Solar Motel Band, se je magnituda tovrstne scene okrepila še za nekaj soničnih enot. Forsythov kitarist Nick Millevoi se je s svojim spektralnim opusom uveljavil kot ena ključnih osebnosti filadelfijske novodobne, avantgardne, dronovske in eksperimentalne glasbene scene. Njegovo ime se namreč pojavlja na ploščah punk-jazzovske zasedbe Many Arms in doom metal zasedbe Deveykus. Poznamo ga tudi iz eksperimentalnega dvojca Archer Spade's, kjer se mu je pridružil redni sodelavec in pozavnist Dan Blacksberg.

Četudi se zdi njegov zvočni repertoar do neke mere omejen na težke, agresivne zvene, Millevoi kot Zornov varovanec izhaja iz premise o kreativni glasbi. Slednjo pojmuje kot improvizirano in kompozicijsko razširitev glasbenih tradicij. Pri ustvarjanju aranžmajev se namreč ves čas poigrava z lastnimi inštrumentalnimi predsodki, obenem pa poskuša ohraniti visok nivo poslušljivosti. S konceptom kreativne glasbe je Millevoi ohranil avtorsko vsestranskost in ubežal zunanjim žanrskim opredelitvam. Vsak njegov podvig tako ostaja inovativen in nepredvidljiv.

Avtor se je na novi plošči Desertion odločil za odklon od poprejšnjih intenzivnih in trgajočih grmenj, ki so nastajala v sodelovanju s posamičnimi lokalnimi glasbenimi eksperimentalci in z zasedbo Many Arms. Vsak poskus primerjave nove plošče s preteklimi izdajami bi se prej ko slej izjalovil. Millevoi se je v tokratnih aranžmajih namreč otresel ognjevitih dronovskih elementov in jih nadomestil z reinterpretacijami ameriške kitarske tradicije.

Skozi vseh šest daljših kompozicij z nove plošče je čutiti puščavski hlad, vendar nas ta ne vodi v brezno. Če plošči prisluhnemo z vidika koncepta, ugotovimo, da so skladbe precej linearne kljub njihovi notranji dinamiki. Zvočna slika nam ne prikliče občutkov brezupa ali nostalgije, temveč gre zgolj za opažanja s kitarskega potovanja, ki se odvija pod težkim vplivom avtorjevega idola Neila Younga. Puščavski blues, ki ga je avtor premišljeno integriral v posamične kompozicije, ne nastopa v vlogi dekorativne ali sentimentalne funkcije. Predstavlja osrednji del vseh aranžmajev, je ravnodušno narativen in sodelujočim glasbenikom dopušča odprto pot za raziskujoče izživljanje. Pri tem ni izpostavljeno njihovo kreativno sebstvo, temveč Millevoijeva pravilna odločitev pri izbiri sodelujočih akterjev, ki bi najbolje opredmetili duh plošče. Slednji se je poleg prašnih odzvenov Millevoijeve kitare udejanjil z električnimi orglami Hammond pod prsti Jamieja Safta. Na bobnarski stol je vodja povabil Chesa Smitha, s katerim je sodeloval že ob predhodnih projektih. Bas linijo je prevzel Johnny DeBlase, znova pa se mu je pridružil pozavnist Dan Blacksberg, ki ga zasledimo tudi ob nedavnih projektih zasedb Liturgy in The Body.

Orgle, efektirana pedala in temačnost Blacksbergove pozavne so pripeljale Millevoijeve adaptacije bluesa in folka v daljše hipnotične seanse, ki imajo le malo skupnega z njegovim dosedanjim glasbenim portfolijem. Nove kompozicije so za Millevoija neobičajno melodične, kinematične in zapomnljive, četudi zaradi občasnih momentov zvočnega raziskovanja ostajajo nepredvidljive.

Vsaka skladba s plošče skozi svoj slikovit zvočni spekter pripoveduje lastno zgodbo. Morda sicer niti ne gre toliko za zgodbe kot za avtorjeve trenutne navdihe v času pisanja aranžmajev. Skladbe se na različne načine nanašajo na degradirana območja in pogorele zgradbe v Philadelphiji. To lahko sklepamo že po naslovih skladb, kot so »Just for a Moment, I Stood There in Silence«, »Disneyland in Hamtramck« in »The Fire That Partially Damaged City Hall«.

Po drugi strani si je avtor zamišljal preteklo podobo mesta pred velikim razvojem in si obenem v misli priklical glasbeno atmosfero, ki bi dosledno oživela preminuli duh divjega zahoda. Tak prizor si najjasneje predstavljamo ob poslušanju skladbe »Where They Do Their Capers«.

Kljub temu, da celotna plošča zveni kot zvočna predstava opustošenosti, Millevoi ne stavi na čustveno noto. Zven skladb ni ganljiv, prej je opisljiv. Dinamika aranžmajev namreč bazira na različnih stopnjah pridušenih kitarskih distorzij. Malo je dejanskih melodičnih kontrastov, razen takrat, ko Millevoi vpelje nabor kantrijaških elementov. Tudi ti ne delujejo sentimentalno, temveč se naslanjajo na odmev, ki ga Millevoi povezuje s poljubnim dogodkom iz preteklosti.

Pri uvodni skladbi »Desertion and The Arsonist's Match« se je avtor navezal tudi na Jarmuschevega Mrtveca, pri katerem že na samem začetku izvemo, da je protagonist Blake pogubljen. Ta Jarmuschev ulov temačnega občutka, ki ga je retrogradno razširil na filmskem platnu, je Millevoi poskušal ujeti v svojih aranžmajih. Z občasno utopitvijo v progresivnih vibracijah je uprizoril dvigovanje prahu, z ostrimi riffi je zanetil ogenj, s povratkom v prašno akustiko je odprl pogled na ruševine.