Principe Discos, 2017

Temperaturam in sobotni noči primerno vam s tokratno Tolpo strežemo glasbeni koktejl namešan iz samih tropskih pikantnih vodic s portugalsko zvenečimi imeni, ki jih nikakor ne uspemo pravilno izgovoriti. Zamešala nam ga je mlada in nadobudna producentka Nídia in ga žejnim uhljem postregla prek založbe Principe Discos. Godbe trdih ritnic, s koreninami iz bivših portugalskih kolonij, podmazanimi z mastnimi basi, iz lizbonskega podzemlja z vročinskim valom nocoj pritekajo nad naše kraje, z namenom stresti še Radio Študent.

Kuduro, kizomba, semba in še katere od plesnih ter glasbenih tradicij portugalskih kolonij, ki so se s prilivi priseljencev iz tamkajšnjih dežel naselile po obrobjih Lizbone, so ob vplivu klubske kulture in hip-hopa mutirale in ustvarile pestro paleto žanrskih odvodov, ki jih danes združujemo pod imenom batida. V zadnjem desetletju je prav ta središče mesta pomagala povezati s periferijo ter slednji zagotoviti glas in prepoznavnost. Središče Lizbone s svojim belim sijajem je dom le kakšni polovici milijona prebivalcev, še tri milijone pa ji je naseljenih po brezobličnih getoiziranih črnih četrtih širšega urbanega območja, večinoma nedostopnih z javnim prevozom. Fenomen afirmacije marginalizirane mladine skozi nizkofrekvenčne odvode glasbenih tradicij se je po svetu zgodil že s prihodom favela funka, grimea, footworka in nedavno tega - tudi mahraganata. Na podoben način je iz talilnega lonca mnogih diaspor v Lizboni vzniknila kultura, s katero se je zelo hitro poistovetilo vse več mladih. Sprožilec tega plazu in krmar gibanja je DJ Marfox, tudi eden od idejnih vodij založbe Principe Discos, ki je izdala ploščo tokratne Tolpe bumov. Serialni klubski večeri založbe v sami srčiki lizbonskega nočnega življenja so eno od redkih stičišč mladine iz vseh predelov mesta. Na teh dogodkih obrazi producentov stopajo iz anonimnosti in prav tam tudi sama založba lansira svoje novosti. Njene vrste polnijo sami skrbno izbrani upi in bodoči zastopniki geta, med katerimi je avtorica današnje tolpe najverjetneje še najmlajša. Založbo ter producente pod njenim okriljem smo na naših frekvencah predstavili že lani s kompilacijo Mambos Levis D'Outro Mundo.

Čeprav je Nídia Portugalsko zapustila že pred nekaj leti in se preselila v Bordeaux, je z dušo in srcem še vedno v domačih soseskah, produciranje glasbe v svojem Fruity Loops Studiu pa je le eden od njenih načinov odganjanja domotožja in samote. Svoj prvi EP je povila že pred dvema letoma, s čimer je pritegnila kar nekaj pozornosti tujih medijev, ki z budnim očesom spremljajo izdaje založbe Principe Discos. Z novim vetrom v jadrih je tako zaokrožila po koncertnih odrih in klubih, komajda dovolj stara, da je lahko legalno prestopila njihov prag. Čeprav v intervjujih bolj skopari z besedami in raje komunicira z glasbo, ne izgleda ravno, da bi se za imenom tu skrival kak sramežljiv deklič. Nídia é Má, Nídia é Fudida govori naslov njenega prvega polnopravnega albuma ali, kot bi ga prevedli skozi naduvani etos geta – Nídia je pokvarjena, Nídia je zajebana. Mogoče pa je to le eden od načinov, kako si izboriti prostor znotraj kolektiva moških glasbenikov ter se jim še hahljati v brke z uvodno vižo albuma, v kateri si sam zatrobiš v fanfare in gladko zapoješ: Mulher profisional.

Kot se za tovrstno godbo spodobi, so glavno gonilo skladb z albuma iz tradicije vzeti ritmični vzorci tolkal, ki z bolj ali manj zapleteno strukturo pogosto nihajo v krožni izmenjavi gostih in razredčenih udarcev. V to igro se lovijo vokalni sampli, ki večinoma razsekani v zloge dopolnjujejo ritem, hkrati pa se ob modulacijah frekvenc ponekod zapletajo v sinergijo s sintovskimi linijami. Ritmično nizanje samplov pri tem zaseda vlogo dodatnega inštrumenta ritem sekcije. V primerjavi s tradicijo footworka Nídia tu ohranja fluidnost skladbe in je ne razbija v hektične drobce. Tudi linije sintov so večinoma bolj ritmično orientirane in brez odklonov od nekaj ponavljajočih se tonov, a vendar se, zaradi kratkega trajanja skladb, ne izpojejo in ne postanejo dolgočasne. Album ritmičnih in melodičnih linij ne gradi skozi progresijo, temveč z naglimi zasuki, kot je na primer vpeljava novega zvoka ali melodične fraze, h kateri nato gravitira še ostalo. Nekatere zvočne elemente, s katerimi Nídia gradi svoje skladbe, pogosto slišimo v polju kudura in sorodnih zvrsti. Kljub temu pa je njen zvok daleč od formulaičnega in še vedno dovolj samosvoj, čemur je vsaj delno pripomogla tudi sama oddaljenost producentke od centra glasbenega dogajanja v Lizboni. Vsaka od skrbno zloženih skladb že po nekaj ponovnih poslušanjih pridobi svoj karakter in je rezultat mladega talenta, najbrž pa tudi dolgih ur preganjanja domotožja v računalniškem studiu.

Album je skupek sicer nekoliko rigidno začrtanih skladb, ki pa se kot celota povežejo, a spet v dinamičnem toku prehitro iztečejo v zaključek. Album Nídia é Má, Nídia é Fudida poganja vročičen karnevalski duh tolkal, ki se le redko introspektivno umiri, v segmentih pa ga producentka celo dodatno podkrepi z nizkofrekvenčnimi tehnoidnimi priteklinami, ki v svojo štirikratniško matrico lovijo raztresen ritem. Po vzdušju bi se prilegel tako prešvicanemu klubovju kot jutru ali večeru na plaži. Kako bi izgledalo slednje, lahko sami preverite sedmega septembra na festivalu Outlook v Puli. Stare zidove trdnjave Punta Christo bo takrat Nídia stresala s svojimi lizbonskimi kolegi DJ Marfoxom, DJ Nervosom in DJ Nigga Foxom.