Nightfucker: Nightfucker

Nightfucker: Nightfucker

Recenzija izdelka
31. 8. 2019 - 19.00

Rope Or Guillotine/Sentient Ruin Laboratories, 2019

 

Tudi tokrat bomo v Tolpi bumov odpirali vrzeli, ki segajo v globine zvočnega pekla. Posvetili se bomo bendu Nightfucker, ki domuje v Vancouvru v Kanadi. Njihova plošča, naslovljena kar Nightfucker, je izšla v sodelovanju z dvema založbama. Sentient Ruin Laboratories skrbi za severnoameriški trg, Rope Or Guillotine pa za evropski trg. Kot zanimivost naj povemo, da gre pri slednji za založbo iz nizozemskega mesta Nijmegen, ki jo vodi Jaka Bolič, tukajšnje gore list, sicer tudi kitarist zasedbe Leechfeast in benda Gold, v katerem deluje z dobrim prijateljem Erikom Groenewoldom.

Nightfucker je sludge bend, ki izstopa predvsem zaradi dejstva, da v njegovih vrstah stoji Dominic Finbow iz kultne angleške zasedbe Moss. To je bil eden tistih bendov, ki so potiskali zvočne limite sludga in dooma v prvem desetletju tega tisočletja, žal pa so razpadli. Zvok kitar in stil igranja benda Nightfucker definitivno spominjata na Moss. Bistvena razlika med bendoma pa je ogaben, boleč vokal. Stilsko Nightfucker spominjajo tudi na bende, ki so v devetdesetih preigravali ostudni sludge, denimo Grief in Noothgrush. Štiri skladbe s plošče so si med seboj zelo podobne, bend pa tudi ne poskuša ponuditi nič posebej progresivnega ali novega, drži se pač enostavne formule ostudne muzike. Preprostost in monotonija kitar takšno nalogo položita z odliko in nas povlečeta v temačne prostore naše lastne psihe. Ponavljajoči se rifi in počasno bobnanje na plošči držijo vzdušje utesnjeno, takšno, ki nas ne spusti iz primeža od prvega zvoka kitare na plošči vse do konca. Zvok kitar je svinjsko distorziran in celotna zvočna slika je temu podrejena. Ogromne količine feedbacka za sabo pustijo veliko umazanije. V redkih trenutkih zaslišimo tudi zvok basa, ki je prav tako izrazito distorziran in celoti strunske slike na plošči vlije dodatno rezkost. 

Prav zvoki kitar predstavljajo vrlino te plošče, ki nas najmočneje prevzame in nahrani našo željo po agresivni distorziji. Bistvena pa je tudi vloga bobnov, ki prispevajo k monotoniji plošče. Tempo je bodisi počasen ali še bolj počasen. Ko so melodije prava redkost, komadi gradijo predvsem na ponavljanju, ki ga bend običajno reže tako, da se vse skupaj le še upočasni. Ti trenutki so najbolj učinkoviti, našo pozornost zgrabijo ravno, ko se že navadimo na počasen repetitiven riff. In takrat torej zarjaveli zvočni nož zareže najglobje v našo psiho, poruši namreč celotni momentum, na katerem je rif gradil, samo z namenom agonijo podaljšati s še počasnejšim igranjem.

Pohvale morajo tudi v smer celotne grafične podobe plošče z morbidno platnico, ki z oljnimi barvami upodablja prestol in na njem razpadajoče truplo. Črna podlaga notranjega lista z informacijami je potiskana z zlato barvo, na njej pa vidimo še eno dvobarvno sliko s truplom, obešenim na drevo.

 

https://www.metal-archives.com/bands/Nightfucker/354033160

NIGHTFUCKER Live 2016 Victoria BC

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.