Nikki Louder: Nikki Louder (Moonlee Records, 2020)

Sedem albumov in skorajda trinajst let je minilo od prvega srečanja s trojčkom Nikki Louder. Od takrat so se njihova pota s pravkar poslušano radijsko frekvenco križala skorajda na vsakem koraku. Že na debitantski mali plošči Silent Bird je trio predstavil glasbo, s katero so nakazali domačnost v tveganem izrazju ter se vedno znova izkazali kot atraktiven živ bend. Kasneje istega leta, so zaorali v najglasnejši glasbeni karavani na domači grudi v sklopu Klubskega maratona, vse skupaj pa nadgradili leto za tem s prvim dolgometražcem Alain, I'm Sorry. Vsaka naslednja poteza, pa najsi bo to neumorno koncertiranje, turneje ali pa vsi naslednji albumi, so ohranjali prepoznavne elemente začetnega elana in neposrednosti. In četudi je njihova glasba najočitneje pripadala oznaki hrupnega rocka, ki je bil pri nas še najbolj zastopan s strani ekipe oziroma kolektiva Prekmurje Noise Conspiracy, je trio z vsako novo izdajo dokazal, da je zmožen svojeglavo mešati nevarno kombinacijo, ki je lahko hkrati vsiljiva in intimna, spontano razpuščena in fiksno trdna. 

Zavezništvo Cerar – Sever – Cerar skratka tudi na istoimenski mali plošči v treh komadih pooseblja sinkopirana bobnarska ritmika, kričeči, višje ležeči kriki čez odrezavo kitaro ter kopajoči basovski podij. Otvoritvena Sip And Again je visoko napetostna ubrana premetanka, ki v treh minutah dodobra prevetri z napadalno gibkostjo ter neprizanesljivo okretnostjo. Tail Droop When The Girls Leave vsebuje agilno punkrockovsko in hardcorovsko držo zlatih let založbe SST v kombinaciji z moralnimi razparanji posthardcora devetdesetih, medtem ko poslednja, šestminutna I Think Not udari z gromkim repetitivnim riffom v skrajno razburljivi, viharni toaleti. Slednja pesem je tudi lepa ponazoritev lahke vodljivosti vsega trušča hrupnih Nikijev z vsem obloženim in pridobljenim na daljši rok. Še lepša ponazoritev povedanega pa nas prav gotovo čaka tudi na promocijskem koncertu na letnem vrtu Gala Hale, ki se ima zgoditi 25. avgusta. 

Suzi soprano: Suzi soprano (samozaložba, 2020)

V drugi polovici današnje Tolpe bumov po Nikki Louder obravnavamo še drugi hrupni tris, tokrat krške Suzi Soprano. Koritnik, Mavser in Kovač so po split izdaji z Ooral Sea iz leta 2016 in prvencu leto kasneje, nazaj s samozaloženim štirikomadnim EP-jem, v katerem nadaljujejo s svojim energičnim spojem punka ter nojz rocka v garažni poziciji. Kanček bendov, ki prihajajo iz zgodovine treh Sopranovih se giblje med toliko žanri, zato je skorajda nepravično oklicati trio, za podobnega nekaterim prejšnjim zasedbam, v katerih so se znašli današnji glasbeniki, saj to enostavno ne drži. Namesto stonerskih in grungerskih vplivov, ki so včasih pronicali predvsem na prvencu, pa tudi na split izdaji, se tokrat živahnost odstira z bolj neposrednimi in hitrejšimi prijemi, ki so zapisani na najboljši zvočni sliki, prejeti do tega momenta. Tako je Kadaver udaren pakt nojz rocka in diskoidnega plesnega pulza. Volt je odsekana in v začetku zadržana postpunkovska blokada, ki po ostrem refrenu pridobi še dodaten nivo rahle zasanjanosti in spevne ambientalnosti, torej stroge, a hvaležne kontradiktornosti. Prav dodajanje nivojev se pri vsakem od štirih komadov kaže v drugačnem značaju. Medtem ko je ta pri komadu Abalar predvsem v domeni vokalne gostje Gaie, ki po industrialnem postpunkovkem pritrjevanju Koritnika, pridoda k popoidni začinjenosti komada, tega v Chem Trail kokejl najdemo v ritmični drznosti z vsemi ustavljanji in pohitritvami ter končnim razpustom. 

V štirih komadih se Suzi Soprano do sedaj morda najbolj široko odprejo. Ali je to na tako kratek rok oziroma trajanje mini albuma celo preveč, bo pokazal čas ali sodba naslednjega izdelka. Bombardiranje z novitetami in nasploh novicami je konec koncev že tako ali tako vsakdanja stvar, ki se je ne da dojeti tako na hitro, da je ne bi že druga, bolj sveža prehitela. Predvsem zato, ker je …paranoja v zraku… in ker je …vsak nov dan isti kot včeraj….