samozaložba, 2022

Tolpo bumov posvečamo domači legendi glasbene scene, Niku Novaku, ki je sicer znan tudi kot frontman zasedbe Dicky B. Hardy in kot polovica dvojca Incurabili. O začetkih njegove samostojne kariere z izidom 1,2,3,4 smo poročali z manjšim zamikom, zato pa smo pri novoizdani plošči z naslovom Sentimental Drivel popolnoma na tekočem. Izšla je namreč 12. oktobra letos.

Iskreno je o Niku Novaku težko pisati z novim, inovativnim pristopom. Je samotni jezdec, zavit v tančico skrivnosti, z ravno pravšnjo mero romantičnosti in nedostopnosti obenem, vedno obdan z dobro glasbo, ljudmi, cigaretnim dimom in dovoljšnjo količino alkohola.

Album Sentimental Drivel ponudi deset novih skladb, med katerimi smo jih nekaj že lahko slišali, čeprav niso uvrščene na glasbenikove trenutne fizične izdaje. Kot pravi Niko v skladbi Birds, »It was one of those right time, right place kind of things«, je tudi plata oziroma novica o njenem izidu prišla na uho recenzentki v natanko takšnem trenutku. Zatorej je težko pričakovati popolnoma objektivno – če to sploh obstaja – recenzijo izdelka, ker lahko vsaj v določenem trenutku močna čustva s poslušanjem vzbudijo emocionalne premike.

Kaj nam torej ponudi novi album Sentimental Drivel? Niko se s producentom Jimom Jonesom postavi v (še) temačnejšo pozicijo znotraj svoje diskografije. Uvodna pesem 8MM Bar postreže s svežim, v primerjavi z drugim glasbenikovim ustvarjanjem mehkobnejšim in na trenutke celo spevnejšim zvokom, paradoksalno pa se v besedilnem delu skladba konča s stavkom: »Repetition is a mother«. In res, Nikovo ustvarjanje bi lahko oklicali za neskončno repeticijo precej preprostih basovskih melodij in globokega glasu, ki pripoveduje zgodbe. Pa ne povsem običajne, ne, to so zgodbe Nika Novaka, v katerih se skrivajo usedline asociacij drugih glasbenikov, drugih ljudi in seveda tudi drugih dimenzij. In vedno delujejo.

Središče Nikovega ustvarjanja je steber, okoli katerega gradijo različni producenti svoje, njegove in skupne zvočne krajine. V tokratni smo potisnjeni v (še) temačnejša obrobja, ki dajejo občutek tesnobe in utesnjenosti ter nas primorajo v preizpraševanje samih sebe. Zanimivo in morda tudi z omenjeno samorefleksijo povezano je to prvi album, na katerem se na naslovnici pojavi tudi avtor sam. Brez pretiravanj, kiča in morda odvečne navlake. Niko, all starke, bel prostor in pogled v poslušalca, ki sprašuje: »Are you ready to hear my Sentimental Drivel?«

In tako smo, pripravljeni ali ne, vrženi v polurno popotovanje, ki je v primerjavi s prejšnjimi izidi manj (neposredno) namenjeno opevanju ljubezenskih dogodivščin. Tokrat nam poslušanje daje občutek nenehnega spopadanja z odsevom v ogledalu in plesa s hudičem. Besedila pripovedujejo o življenju, o krogu, ki nas popelje gor, dol in spet gor. Dramaturgija albuma je tudi tokrat skrbno zastavljena in popotovanja povezuje v smiselno celoto. Od lahkotnejših ritmov prek mračnejših do popolnoma zasanjanih melodij. Naslov predzadnje skladbe A Drive nas pripravi na jasen pristanek, z zaključno skladbo Wanderer Returns pa nas avtor spusti na svoj planet, opravi repeticijo in sklene krožno dramaturgijo. Krog se ponovi.

Glasba Nika Novaka je unikum na domači glasbeni sceni. Glasbenik je genialen samotni jezdec, ki je v glasbenem izražanju našel odvod v mešanici poezije, pripovedovanja in gledališča. Ponudil nam je svoj čas in mi mu v tem nenavadnem krogu življenja v zameno ponudimo svojega. Zrela leta, ki se starajo kot dobro vino. Na čim več letin. Čin!