Nikson: lfo ufo (rx:tx, 2020)

Nikson je ime, ki je na ljubljanski sceni vzniknilo in zraslo v zadnjih nekaj poletjih, ko se je še mladoletni mladec iz anonimnosti premaknil na bitniške dogodke, tiste, na katerih je bilo moč pokazati znanje. Tako je na lanskem bitmejkerskem tekmovanju 7 to beat, ki ga je nekaj aktivnih hiphopovskih kolektivov organizralo v Kinu Šiška, pod budnimi ušesi in očesi starejše hiphopovske generacije bojda pokazal, kako se stvarem streže, in na samem tekmovanju tudi zmagal. Že takrat so ljubljanske glave med seboj šepetale, če je kdo že slišal za tamauga, ki veš, kakšne bite klepa, veš, kaj dela, pa je še v srednji šoli! Vzporedno z opisanim dogajanjem so se na internetu pojavljali razni zvočni dokazi o niksonovem produkcijskem znanju, med drugim letošnji krajši beat tape in denimo komad na lanski poletni kompilaciji rx:tx Gathering 2, kar bi že takrat lahko razumeli za obet pred niksonovim uradnim prvencem lfo ufo, ki pri tej ljubljanski založbi izide v petek in ga nikson kani predstaviti na promocijskem koncertu v Gala Hali. 

Kakšen je niksonov slog? Na prvem mestu je definitivno zvočna podoba oziroma širina. Nikson z zvokom zapolni vse kotičke spektra, v vsakem delčku se nahaja nekaj, kar je vredno slišati. In ob potopitvi v dobro zapolnjeni zvok se za eno izmed niksonovih odlik izkaže tudi njegovo dosledno upoštevanje načela manj je več. Tako v nobenem momentu, niti ob grajenju prehodov niti pri aranžmajskih presenečenjih glasbe ne zasiči s pretiranim slojenjem, prekrivanjem in drugim prikrivanjem; gre za enotno, nerazkošno, a bogato zvočno podobo, v kateri igro in narativo vodi aranžmajsko relativno preprosta, a zelo učinkovita taktika. Biti zvenijo mastno, zvenijo igrivo in kompletno, bumpajo. Ob presenetljivi zvočni in kreativni koherenci niksonovega EP-ja tega krasi še ena odlika – ritmika. Vselej našponana, vselej podložena z ravno prav nizkega spektra in posoljena z ravno pravšnjo mero perkusivne igre, kar bi lahko pripisali niksonovi praksi v igranju bobnov. Fant uporablja karseda velike količine swinga, nekaj izmed sedmih komadov pa zamikanje ritmičnih loopov odpelje celo v smer IDM-ovske bitovske nalomljenosti in neparnih ritmov. Tako lahko na EP-ju slišimo vse od boombapovsko navdahnjenih pokalic do brejkovskega bobnarskega žongliranja.

Čeprav naj bi bil album, ki mu bomo prisluhnili v naslednjih 20 minutah, sestavljen iz bitov, s katerimi se je nikson ubadal še pred časom, lahko zanje vseeno zatrdimo, da so v koraku s časom, morda celo pred njim. Lfo ufo biti so sveži, zvenijo odlično in upravičujejo prah, ki se okoli niksona dviguje na aktualni bitovski sceni. Kreativno!

KAELIN ELLIS: MOMENTS (NCH Music, 2020)

V drugi polovici današnje Tolpe bumov poslušamo bolj ukročen izraz. Predstavil se nam bo nekoliko bolj sredinski in izkušeni bitmejker Kaelin Ellis. Ellis izhaja iz kroga spalničnih producentov, ki se je združil v kolektiv LOAFLAB, goji pa hiphopovski, bitovski zvok, ki pa v svojem ustvarjanju in iskanju kreativnosti ne išče stvari tam zunaj, pač pa se osredotoča na dobre občutke, miganje z vratom in dovršeno zvočno sliko.

Ellisov kratki album MOMENTS je milozvočna, produkcijsko zrela in zares bogata stvaritev, pravi beat-tape, sestavljen iz dvanajstih kompozicij, od katerih nobena ne preseže minute trajanja, a znotraj katerih se nahaja obilica zvočnih krajin, ki ostajajo v bitovskem okrožju Ellisovih kolegov in tudi v zvoku sorodnih ustvarjalcev Kaytranade in Sanga. Poleg izjemnega spektra in stisnjenosti v lok dvanajstih minut pa ob EP-ju MOMENTS navdušuje predvsem avtorjev produkcijski proces. Ellis namreč vse, kar se znajde na njegovih izdelkih, posname sam, v svoji spalnici. Bobne, kitarske, basovske in sintetizatorske linije v kompozicije vpadajo v improvizacijskem procesu, v katerem Ellis nasnemava svoje inštrumentale. Rezultat je izjemno prijeten, hiter izlet v mnoge hiphopovske odvode, vse od boom bapa, prek jazzovsko-hiphopovskih križanj do iger vzorčenj in elektronike. Ellisovi MOMENTS so ravno to, očarljivi, nepretenciozni bitovski momenti, ki se med seboj prelivajo v izjemno hitri albumski narativi in scenosledu, ki mine hitro, zato – ušesa na špičke!