Nuclear Blast, 2012

Ko so ameriški Nile sredi devetdesetih udarili po presihajoči death metal sceni, je to vsekakor bil močan in po kugi zaudarjajoč, zlovešče zavijajoč veter, ki pa je v veliko pogledih prinašal svežino. Najprej je tu bila na videz neizrabljena egipčanska ali starodavno bližnjevzhodna posoda, iz katere so Nile (poimenujoč se po reki Nil) do zdaj vedno črpali svoja besedila. Za razliko od marsikaterega benda so zloveščo mitologijo ali pa zgodovino, ki se povezuje tako s področjem Bližnjega vzhoda kot s tibetansko knjigo mrtvih, ustrezno in zahtevno podložili z brutalno in kompleksno glasbeno podobo. In to sledeča značilnost, na kateri so Nile začeli graditi svoje templje. Temu dodajte še preprosto ljubezen do ustvarjanja fizično zahtevne glasbe, do ohranjanja nesmrtne dediščine metal glasbe in temu primerna vztrajnost na sceni, ki je včasih bogato velikodušna, velikokrat pa stiskaško zahrbtna tudi do največjih bendov ekstremnega žanra.

Po vrnitvi death metal žanra na njegovo pravično visoko mesto v metalskem panteonu, so Nile v poplavi bendov, ki so bili ultra brutalni, ultra kompleksni, nadčloveško hitri in še kaj, kmalu ne samo poniknili v ozadje, ampak preprosto niso več bili tako izstopajoči kot nekoč. Kar niti ni slabo, saj je tudi to znak neke moči, slave, za katero se ni treba nenehno boriti, katere ni treba nenehno dokazovati. Nile so se pač pravično posedli med ostale legende, pa čeprav svoje poti niso ustavili niti v letu 2012, ko je v skorajda dvajsetih letih obstoja izšel 7. studijski album z naslovom At The Gate Of Sethu. Se pa zdi, da so povedali že vse. Ali pač?

Priznam, da ne morem iti mimo občutka, da so Nile počasi prišli v magični krog ne toliko ponavljanja, kot tega, da ponudijo lahko le malo novega in – nehote in/ali nevede – kar ostajajo na svoji, trenutno dobro utrjeni poziciji. Človek bi lahko rekel, da počivajo na lovorikah, a po tem, ko izveš, da je album nastajal dobro leto dni, kar za tak bend ni malo časa, bi človek prej rekel, da so Karl Sanders, Dallas Toller-Wade in George Kollias raje utrjevali tisto, v čemer so dobri, kot pa uvajali neke novosti samo zavoljo njih. In čeprav to mogoče še vedno ne pripomore k spremembi občutka, da je At The Gate Of Sethu sinteza vsega, kar so Nile do zdaj še ponudili, pa ga gotovo lahko opraviči.

At The Gate Of Sethu ni slaba plošča. Zdaleč od tega. Je prekleto dobra Nile plata, izpolnjenje vseh tistih pričakovanj, ki jih trio že od nekdaj budi. Hkrati pa še vedno ponuja novosti, ki pa so – v dobro skritih – podrobnostih. Album je zvokovno vsekakor bližje umazanem in surovem zvoku tretjega albuma In Their Darkened Shrines kot pa spoliranem petem albumu Annihilation Of The Wicked. Producent Neil Kernon je ob taktirki poveljnika benda, Karla Sandersa, posnel precej surovo zveneč boben, poudaril atmosferični vokalni kaos, ki spominja na eskapade albuma Amongst The Catacombs of Nephren-Ka, a ko slišite kitare in sintezo v bistvu vseh drugih glasbil – Nile so na plošči med drugim uporabili kar nekaj arhaičnih inštrumentov iz področja Levanta -, vam je jasno, da še vedno lahko slišite vsak detajl. Kar pomeni, da je v osnovi eksekucija vsake note in udarca na tej plati izvedena nečloveško natančno, kar je več kot pohvalno in kar vsekakor govori v prid dejstvu, da je plata z razlogom nastajala dobro leto dni.

In čeprav možje trdijo, da vedno, ko naletijo na nek riff, ritem, strukturo pesmi, ki spominja na pretekle storitve, le-ta leti s svetlobno hitrostjo proti vesolju, boste med poslušanjem plate večkrat dobili občutek, da ste nekatere stvari že slišali. Zato je obujanje reference na plato Annihilation of the Wicked več kot na mestu, saj nekateri deli prekleto preveč spominjajo na mojstrovino iz leta 2005, pa naj gre za koncept vmesnega instrumentala Slave Of Xul ali pa tisti neverjetni ''immolationovski'' riff ali lik komada Supreme Humanism Of Megalomania.

Bend v dvajsetih letih vseeno ima neke ''trademark'' fore, katerim ne more uiti in katere ga – če uporabim Levstika – ''značijo'', a žal tu človek ne more uiti občutku, kot da bi Nile vseeno kopirali same sebe. A to hitro mine. Bend je morda ponovil kakšne fore iz preteklosti, a je hkrati tudi obudil predvsem tisti etno-zvok – pa čeprav v malih dozah – ki ga je sprva tako dobro uporabil sebi v prid. K temu sta precej pripomogla nehumani kričač, gostujoči vokalist Jon Vesano in vse prej kot predvidljivi, ne le kričač, ampak shizofreni spekter demoničnih glasov, Mike Breazeale.

Ob določeni meri ponavljanja in nekaterih novostih oz. ponovno obujenih karakteristikah, lahko sklenemo, da je At The Gate Of Sethu vsekakor pot v znane teritorije, ki pa vseeno ponujajo nekaj novega, če le pogledate globlje oz. prisluhnete bolj natančno. Grobnica kraljev še zmeraj skriva smrtonosna presenečenja in le bedak bi pričakoval, da je razkril vse skrivnosti faraonov death metala.